Poizkus interpretacije sebi odtujenega duha

Written by Jože Požar on 17 septembra, 2017 – 5:16 dop -

Še posebej zanimivo v prvem delu sistema vede, ki je Fenomenologiji duha, je poglavje z naslovom B. Sebi odtujeni duh, v katerem Hegel odkriva gibanje sebi odtujenega duha. To je duh, ki si odsvoji svojo osebnost kot resnično naravo. Posameznik se izobrazi v to, kar je sam na sebi kot njegova dejanskost ali določna narava, ki sestoji v odpravljanju naravnega sebstva, ki je zreducirano na neko energijo volje ali na občo substanco. To je torej odtujeni svet, ki je nastal kot nekaj dejansko občega, kot neposredno sebstvo. Njegova resnična narava je naravna bit, s katero se je naredil primernega dejanskemu svetu.

Zavest doseže neko abstraktno raztrganost sebstva, katerega ve kot čisto sebstvo, ki je njen predmet. Sebstvo je torej tisto, kar daje drugim, kot mnenje ali naključje volje. To mnenje je absolutna neposrednost ali sebi enakost v njeni raztrganosti. Tako ima zavest za predmet svoje sebstvo, torej nekaj, kar je čista izobrazba, ki ni nič drugega kot nasprotje nje same. Lahko bi rekli, to je sebstvo, ki je kot odtujeno postalo reč, nekaj, kar je določeno kot dobro in slabo. Drugače rečeno, to je svet zavesti, ki je navzven sprevrženo sebstvo, ki ni nič drugega kot abstraktna občost, nekakšna določenost izvorne narave ali naravnega sebstva.
 

Podoba zrcali nasprotje in predstavlja dejansko odtujitev sebstva. To je duh kot samozavedanje in gibanje, s katerim si odsvoji svojo osebnost; duh ve sebstvo kot čisto sebstvo. Duh ima resnico v svojem nasprotju. Njegov predmet ima obliko sebstva in je dejansko nastala sebi enakost, s katero si odsvoji svojo osebnost. Rečeno še tako, njegova izvorna narava, ki je negativno njega samega, je nastala dejanskost ali dojem, s katerim doseže bivanje čistega sebstva kot sebstva.
 
Sebi odtujeni duh si odsvoji svojo osebnost, tj. samozavedanje naredi sebstvo primerno čistemu sebstvu. Ta nastala dejanskost je njegova odtujitev sama, tj. v tej dejanskosti duh najde sebe kot tistega, ki je odtujil svoje duhovne moči. Njegov smoter je, da predstavi del tega, kar je on pridobil s svojim izobraževanjem. To je neki svet veljavnega sebstva ali vedenja, ki je stopilo sebi nasproti z namenom, da začne dialog s seboj. Ta dialog s seboj omogoča jezik, tj. govorica, katere vsebina je obče sebstvo.

Dejavni duh dela na tem, da predstavi sebe kot tistega, ki pojasnjuje svoje sebstvo, prav tisto v kaj se je odtujil; to pa je oblika formalnega vedenja, na katerega je zelo ponosen, ker se s pomočjo njega predstavi drugim. Pri tej predstavitvi pa seveda ne gre za to, da kaj logičnega izpelje, ampak za to, da predstavi svojo osebnost kot tisto, ki poseduje vedenje kot tako ali tisto absolutno koristno. Namreč duh, ki sebe odtuji na ta način, da fiksira neko neposrednost, samo nadaljuje sebe kot formalno sebstvo, kot nekaj, kar odrine od sebe in je nekaj občega. Pri tem odtujevanju sebstva ne obstane, ampak iz njega naredi še kakšno drugo nasprotje, nekaj, kar je drugo prvega. To je duh, ki je dejaven s smotrom, da posreduje svoje vedenje, da tisto neposredno vedenje predrugači v nekaj drugega ali v nekaj, kar je nasprotje v tem smislu, da doseže svojo razdvojitev kot drugo odtujitev, ki mu nastane iz one prve odtujitve. To je torej njegova podvojena odtujitev, s katero pa ne doseže nobenega postavljenega odnosa, ampak zgolj prikazuje, da se je mogoče odtujiti tudi tako, da iz prve odtujitve narediš neko drugo odtujitev, ki je tisto negativno njega samega.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Poizkus interpretacije sebi odtujenega duha

Sorry, comments for this entry are closed at this time.