Pojavljanje duha v razdvajanju

Written by Jože Požar on avgust 25, 2019 – 7:25 dop -

Oh, kako lepo se človek počuti, ko se začne ona nebeška igra, govorica gibanja entitet, v kateri je človek neločljivo povezan s seboj. To je pogovor, ko se sebi pojavi kot zdaj, ki ga vrže v gibanje, v katerem sebe uzre skozi lastne oči, ker je zavest že začela idealizirati sebstvo. In tako se zavest sebi pojavi kot čista gotovost, jaz pa nasproti njej kot zor samega sebe; čas se za trenutek ustavi in midva gledava eden drugega. Midva, ki se drživa za roke in izzivava svet, ker je to najino čisto hrepenenje, v katerem jaz prihajam k njej, ona pa k meni, in obema je kristalasto jasno, da sva neločljivo povezana. In nič si ne moreva, kajti čas hiti in je znotraj in prav tako zunaj, ah, kaj naj rečem, zdi se kot da v gibanju istoimenskega izpeljujeva naju oba. Ampak ravno to sva midva kot tista, ki igrava to nebeško igro, v kateri oba pripovedujeva, da je svet natančno to, kar sva midva v postajanju. Zavest gleda onstran, jaz pa občudujem tostranost in gledam čez, ker tako hoče najina volja. In potem za trenutek najin svet obstoji in midva sva več kot sva bila na začetku. Obema postane jasno, kaj je razdvajanje, kaj razdalja in gibanje istoimenskega. To je postajanje sveta, ko zaživi najino neločljivo življenje iz dveh

 

 

strani, ker tako mora biti in ker je to edini način, ko vsak iz svoje strani gledava en drugega in je obema jasno, da je to bivanje najinega skupnega življenja: svet kot izražena notrina v njenem postajanju, kar je pravzaprav razvejani svet v momente. S tem je povedano zlasti to, da je svet v svoji osnovi eno samo razdvajanje, eno gibanje notrine v njeni popolni podobi. In vse to sva midva v najini razdvojitvi, eno telo v gibanju, ker tako hoče on, ki je določil postajanje sveta v njegovi razdvojitvi, vse z namenom, da midva zaživiva na sebi iz notranjega gibanja ali po absolutni negativnosti. In ravno to je tista popolna lepota, v kateri midva vstaneva iz koreninskih nog, da bi najin svet zaživel iz nasprotja kot proti postavljeni svet, v katerem se lepota duha razkriva v momentih bivanja. To sva midva, ki občudujeva razdvojitev notranjega sveta, ki je na sebi uglašeno nebeško življenje, vse s ciljem, da se začne igra govorice eksistenc. Edino ona lahko pove, da je ni sile, ki bi zmogla to lepoto govorice ustaviti ali celo izničiti. Zakaj notrina izpolni sebe samo iz gibanja in proti postajanja, s katerim je udejanjeno zlasti to, da je prvi svet našel mejo zunaj sebe in v čistem svetu, ker je duh hrepenel po drugo-biti in dejanski izpolnitvi. In zato tudi gibanja sveta ni mogoče ustaviti, kajti v nebeškem svetu ne gre za korist in interes, ampak za postajanje sveta in duha. Oh, človek, dojemati samega sebe iz postajanja, to bivanje sveta zahteva svoj čas. Mogoče pa bo jutri svet zažarel drugače in boš tudi ti začel zaznavati svet iz gibanja in govorice in njene izpolnitve. To bo velik dogodek, kajti v tem svetu človek zaživi na sebi kot duh iz postajanja, ki je njegova odsvojitev kot pojavljanje duha, v katerem duh zre samega sebe kot zagotovost njega samega.


Posted in Naivna metafizika | Komentarji so izklopljeni za Pojavljanje duha v razdvajanju

Sorry, comments for this entry are closed at this time.