Politični človek in subjektivni interes

Written by Jože Požar on marec 17, 2019 – 7:11 dop -

Ničesar ni danes narejenega brez interesa, strasti, hotenja, mnenja in subjektivnih predstav, ki lahko realizirajo kakšno korist. Zavest ima za cilj predstaviti kak smoter in neposredno artikulirati kak čisti uvid. To pa je tisto prizadevanje duha, ko ni dejaven v interesu stvari.

Vprašajmo se, kaj pravzaprav politični človek prideluje, ko predstavlja svoje poglede. Ali je dejaven na konkretni stvari in izpeljuje njen čisti dojem? Temu ni mogoče pritrditi, saj politični človek neprenehoma izraža subjektivna stališča in početje opazujočega uma. Ko si namreč nastopanje političnega človeka natančneje pogledamo, vidimo, da njegova dojemajoča zavest odmetava abstraktne dojeme. To pa pomeni, da je zavest aktivna čez abstraktne predstave in tisto, kar idealizira in je predstavitev lastnega početja sebstva. Zato seveda tisto, kar nastane zavesti, ni čisti dojem, ampak podoba, ki jo zaznavajoča zavest poklanja drugim. Se pravi, ker politični človek izpeljuje le one predstave in subjektivni interes, pridela le neka znamenja, ki niso nič drugega kot mirujoče določenosti.
 

Že večkrat smo lahko ugotovili, da se politični človek ukvarja s svojimi smotri; obča ideja kot absolutna osnova ga ne zanima. Sicer pa ves čas govoriči o sebi in strankarskih interesih, ki niso nič drugega kot nekakšna komična neobjektivnost. Glede na to lahko tukaj zatrdimo, da ni dejaven s ciljem in v interesu duha ljudstva, ker se ukvarja sam s seboj in abstraktnimi smotri. Njegova subjektivna drža izpoveduje, da je dejaven lahkomiselno in na ravni navajenega obnašanja vedenja. Hočem reči, govorica političnega človeka kaže, da idealizira opazujočo zavest in zablode opazujočega uma.
 
Dalje, da politični človek uveljavlja subjektivni interes, o tem govori oni opazujoči um, ki pridela le kako megleno spekulacijo, da povzdigne subjektivni jaz. Zavest ne razgrne bistva stvari, ampak ji gre za predstavitev čistega jaza. Kar odseva, da politični človek veliko časa porabi za predstavitev svojih subjektivnih pogledov ali tisto koristno, ki pa ni nobena stvar. In to vse zaradi tega, ker je dejaven kot entuziast. Zakaj njegov svet eksistira kot podoba lastnega uvida, ki ni vezana na nobeno določenost. Politični človek pretvori svoje mnenje v dojeme, ki izrazijo njegovo navdušenje. Ko pa duhu ne gre za čisti dojem stvari, tedaj idealizira svoje sebstvo ali tisto, kar je njegova čista sebevednost.

Tisto torej, kar idealizira politični človek, to ni nič drugega kot njegov uvid. To pa ni posredovana stvar, ki bi najprej obstajala kot razviti čisti dojem ali kot podlaga stvari. Namesto predmetne dejanskosti politični človek podarja nekakšen svet prežet od njegove individualnost, ki ga s pomočjo domišljije in prepričanja olepša. V tem svetu manjkajo razviti odnosi in obči interes stvari. Ko pa ni dejaven na stvari, je njegov predmet negativno sebstvo, s katerim si odsvoji svojo osebnost ali tisto negativno njega samega.

Politični človek izpoveduje subjektivni interes kot enostranski idealizem, v katerem drugo kot jaz postane njegov predmet. Namesto da se ukvarja z dejanskim svetom stvari, poklanja nekakšne prazne smotre, okoliščine in abstrakcije njegove refleksije. Te kažejo, da ni dejaven v interesu stvari. Kar izpoveduje, da bi naj politični človek tisto subjektivno idealiziranje pustil za seboj in dal prednost izpeljavi stvari. Se pravi, politični človek bi naj svojo aktivnost usmeril k tistemu, kar je in obstaja kot predmet. Predmet pa je najprej postavljena osnova ali določen predmetni svet, ki biva kot umni predmet v njegovih občih momentih.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Politični človek in subjektivni interes

Sorry, comments for this entry are closed at this time.