Politik in čas kot čisto zrenje

Written by Jože Požar on 23 septembra, 2012 – 6:43 dop -

         Politik, ki se ne ustavi pri nobeni stvari in zgolj preganja svoje čiste poglede in najde čas za prepiranje z nasprotniki, ne deluje v času. Politik časa ne uresničuje čez določen obstoj stvari, ampak kot tisto vnanje zrto, kot dojemajoče zrenje. Politik, ki deluje zgolj na nivoju programa stranke ali abstraktnega smotra stranke, je izstopil iz časa. Kajti sedanji čas zahteva od politika – če ga seveda zaznava kot zavest in samozavedanje duha – da samega sebe postavi kot določno postavljeni predmet, ki ni nič drugega, kot razvejana notrina stvari v njenih splošnih momentih. Zahteva sedanjega časa je namreč v tem, da duh izhaja iz postavljenega predmetnega elementa, v katerem je zaobjeta osnova stvari v njenih splošnih momentih. Stvar v njenem izhodišču je razvejana substanca v obliko predmetnega elementa. Se pravi politik bi naj čas zaznaval kot postavljeno stvar v njenih občih momentih, ne pa kot neko zunanje zavzemanje za to in ono; delovati zunaj časa ali tako, da svojo zavest odmečeš v neko prazno obliko, v takšnem delovanju čas ni navzoč. Čas je navzoč tam, kjer je stvar postavljena in eksistira kot določno postavljena podoba v njenih splošnih momentih. Kaj več od postavljene podobe stvari ali predmetnega elementa, v katerem se čas prikazuje v momentih splošnosti, čas ne zahteva od duha.
 

Ko se politik sklicuje na to, da časa več ni, pravzaprav neposredno pravi, da tiste stvari, ki bi jo naj prepoznal kot čisto stvar, ni utegnil dojeti kot stvar.

 
         Politik bi torej naj deloval v času in kot tisti, ki dvigne stvar iz neposrednosti in jo določno postavi kot predmetni element. Dejavnost politika bi torej naj bila v tem – ne glede na to, da se na tem začetnem nivoju stvar še ne prikazuje kot absolutni čas ali kot kaka določno razvita vsebina stvari – da stvar zajame po njeni substanci. Edino na ta način stvar zaživi v času. Stvar je tista, ki kliče čas v prostor skozi nasebno določenost. Sicer pa delo politika ni v tem, da modruje in se sklicuje na to in ono abstraktno vedenje, temveč da deluje na ravni občih momentov stvari. Mimogrede, tista izobražena zavest politika, ki se kar naprej sklicuje na neko vedenje, je zašla že tako globoko v svet praznih abstrakcij, da zdaj več ne ve, kje v prostoru se nahaja. Ne razume, da stvar politike ni v tem, da proizvede čim več ostroumnih kombinacij razuma, še manj pa da se sklicuje na čisto vedenje, temveč da organizira državo kot celoto.

         Ali danes politik deluje za stvar in njeno določenost? Niti najmanj! Kajti politik je v času prisoten le kot njegov zrti dojem ali kot dojemajoče zrenje; odmetava prazne abstrakcije in se prereka z nasprotniki. Tisto česa ni mogoče zaznati v besedah politika, je stvar, o stvari politik ne govori, za njega stvar ne obstaja kot kaj določno postavljenega. Zato je v govorici politika mogoče zaslediti le njega kot čisto silo volje ali kot abstraktno osebo, ki skozi izrekanje hvali svoje čisto vedenje. In zato tudi ni nič nenavadno, če kar naprej ponavlja, da časa več ni.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment