Politik, ki podarja čisto abstrakcijo realnosti in zatem še kako razlago tistega, kar je z govornim dejanjem posebej povzdignil, je dejaven pomanjkljivo. V predstavo povzdignjeni svet zavesti je le nekaj abstraktno enostavnega, ki ga odpravi tako, da ga v svetu onstran oblikuje kot nekaj, kar njegovo prepričanje obogati za zunanjo določenost. To je svet, ki ga iztakne v sebi in je le dejavnost zavesti, ki ve sebe kot nebistveno sebstvo. Zavest izreka idealizem, kajti tako politik predstavi nagnjenje in nadarjenost kot čisto sebe vednost, ki ni nič drugega kot možen svet.
Politik, ki stremi povzdigniti lastno razmišljanje, podarja posamezne misli, ki jih nekako zunanje združi, da nastane videz, kakor da je dejaven v interesu predmeta. A v bistvu odmetava posamezne misli, ki so brez opore. Čisti jaz sebe izpolni tako, da izdela neko primerno predstavo nečesa, s katero uresniči svoje izvajanje kot razlagalec svojih podob. To početje zavesti dvigne politika na nivo govornika, ki izdeluje videz nečesa, kar nima obstoja. Tako drugim odkrije, da se s predmetno vsebino ne ukvarja. Namreč politik se obnaša kot idealizem, ki zagotavlja nekaj, kar je brez vsebine. To je namreč tisto navajeno obnašanje zavesti, ko čisti jaz odriva od sebe predstave ali možen svet, ki pa ni predmetni svet, ampak le nebistveni svet svet čistega jaza.
Politik izdeluje predstave, ki ne vsebujejo bistva. Njegov svet je prežet od individualnosti in je predstavljeni subjekt. Drugim podarja izvajanja čistega jaza, ki menda opravlja tekoče delo politika. Čisti jaz se ne ukvarja z gibanjem predmetne substance, ampak s stališči in intencami ter tistim, kar gre čez in je neki izginjajoči svet, ki se ne vrne v sebe. Pri tem pa je mogoče zaznati tudi to, da svet politika ne vsebuje realnosti, ker menda realnost in njej pripadajoča dejanskost nista sestavni del stvarnega sveta. Politik verjame, da ima svet veljavnost, če je primerno predstavljen. Prisluhnite govorici politika in videli boste, da realnost in dejanskost ne jemlje resno in da daje prednost subjektivni nastrojenosti, ki ne vsebuje nobenega bistva.
Politik je danes dejaven tako, kot da ni zastopnik duha ljudstva, ampak strankarski predstavnik, ki zagovarja posebne interese. Lahko bi rekli, politik izgublja stik z duhom ljudstva, ko uveljavlja abstraktne predstave. Kajti tisto, kar je izražen neki interes, to ni izražena volja ljudstva, ampak lastno prepričanje. Osebna prepričanost pa ni nič drugega kot predstava tistega, kar je neki izražen interes kot potencialni svet. To pa seveda ni resnični dojem predmeta, ki je dosegel postajanje. Namreč politik, ki ne oblikuje predmetne stvarnosti, ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance. Tako odkrito kaže, da ne dojema države v njeni temeljni izpolnitvi ali postajanju. V državi namreč gre za oblikovanje predmetnega sveta, kajti le tako je država na sebi umna in sebe objektivno vedoča.
Politik večkrat podarja tudi posamezne komentarje. Včasih je dejaven tako, kot da nima nič skupnega z realnostjo. Včasih odmetava abstrakcije in se napravlja, kot da v državi ne gre za realnost in njeno dejanskost, in ne le to, veliko časa potroši za predstavitev nečesa, kar ni predmet razprave. Tako daje videz, kot da drugim podarja prazno vedenje in lastno blaženost. Tisto, kar nekako najbolj udari v oči, je prazno besedičenje in potem tisti neki svet, ki ne vsebuje nobenega bistva in zgolj je. Politik bi se naj zavedal, da ni strankarski poslanec ali kak zagovornik stranke, temveč je zastopnik duha ljudstva. Potemtakem ni njegovo delo v tem, da sebe abstraktno izpolni in da nasprotuje tistim, ki mislijo drugače kot on ali tako, da upoštevajo gibanje predmetne substance.
Tu je zdaj sodobni čas, ki zahteva od politika, da upošteva občo voljo ljudstva in da proizvaja uvid obče volje. To stremi reči, da politik ni teoretik, temveč posrednik umne volje, torej duh, ki se zaveda, da ga je ljudstvo volilo. S tem, ko ga je ljudstvo izvolilo, je postal zastopnik ljudstva, ne pa enostransko nastrojen politik, ki ga predmetni svet ne privlači, ker ga vodijo strankarski interesi in tisto, kar naj bo. Svet je namreč vedno konkretna realnost, kateri pripada njena dejanskost. To je umen svet, ki se v sebi določa na način gibanja in postajanja substance ter čistega dojema.