Politik je danes dejaven pomanjkljivo in sploh ne v interesu obče in umne volje. Tisti njegovi govori podarjajo neko subjektivno pojasnjevanje nečesa, kar ne doseže objektivnosti. Tako da misli, s katerimi politik izrazi subjektivno voljo, niso nič drugega kot oblikovana čista vednost. Govorica politika veliko pove o subjektivni usmerjenosti, nič pa o dojemu svobode. In potem so tu še mediji, ki izraženo voljo politika po svoje oblikujejo in jo predstavijo nedosledno. Mediji dajejo videz, kot da politik ni dejaven v interesu umne volje. Pa ni čudno, da mediji izražajo politiko pod pojmom svet ali kakim drugim pojmom. To kaže, da mediji svet politikov ne dojemajo zadosti resno.
Kadar človek prebere kakšno poročanje o tem, kaj so razpravljali politiki, lahko ugotovi, da je poročanje o vsebini politikov pomanjkljivo ali nedosledno. Na veliko se poroča o tem, kaj je kak posamezni politik izrekel, pri tem pa ne manjka pojasnil, kaj je z izrečeno mislijo hotel povedati. Celo več, komentirane posamezne misli politika so bolj pomembne kot vsebina predmeta. In ne le to, izrečeno misel politika se različno komentira in iz nje naredi kak pojavni svet ali tisto, kar naj bo. In tako svet politika ni nič drugega kot abstraktni in pojavni svet, katerega igro abstrakcij izpelje medij, tj. novinar, ki ga interesira zgolj to, kako se je izrekel na primer levičarski politik. In tako je tisto, kar bi naj bil dojemljivi predmetni svet, nekakšen sestavljeni svet novinarja, ki je posamezne misli politika posredoval in iz njih naredil neki lasten svet. Zamislite si, da se sodobno umetnost posreduje kot nekaj, kar ni vezano na sodobna umetniška dela, ampak na nekaj, kar nastane v domišljiji novinarja in je izmišljeni svet tistega, kar sporočajo sodobna umetniška dela.
Ilustracija stremi izraziti svet politika ali tisto, kar o njegovem svetu zapišejo mediji. Tako oblikovani svet pa seveda ni predmetni, ampak je abstraktni svet, ki se nadaljuje v neki drugi svet in naprej v izginjajoče svetove. Ničesar ni notranje posredovano, ampak zunanje sestavljeno in zajeto v občo predstavo. Na ta način je svet politika zbir samovoljnih kombinacij domišljije, ki ne izrazijo občo in umno voljo, ampak le neko nastrojenost politika, ki jo pridela početje čiste zavesti. Vse, kar nastane kot svet, nastane z interesom čistega jaza. Pravzaprav čisti jaz izpelje prazni smoter ali tisto na sebi nično kot raznoliki svet.
Vsebina, ki jo predstavi medij in bi naj govorila o predmetu, ki ga je obravnaval politik, je abstraktna in brezpredmetna, velikokrat predstavljena subjektivno in kot nekaj, kar ni doseglo svoje dejanskosti. Tako da tisto, kar bi naj bil svet politika, to sploh ni učinkovanje občega med seboj, ampak izražen abstraktni interes. Ta iztakne, da medij vsebine, ki jo pridela politik, ne posreduje kot svet, ki vsebuje realnost in njej pripadajočo dejanskost; z njo je edino mogoče izraziti občo in umno voljo. Še več, medij daje videz, da ni dejaven na ravni obče volje in predmeta, ampak je dejaven kot nekakšen oblikovalec in posredovalec abstraktne vsebine, ki ne vsebujejo nobenega bistva in je zaradi tega mogoče vsebino preoblikovati in objaviti na primer pot izbrano kategorijo.
Ko je predmet razprave predstavljen kot nekaj nedoločnega, je to nedojemljivi svet. Takšno vsebino lahko pridela novinar v obliki sestavljenih misli, ki se iztečejo v neki drugi svet. In tako je predmet politika nekakšna nedoločena vsebina čistega jaza, ki je nekaj, kar naj bo. Vsebina ni nič drugega kot izražen interes, ki se ga pojasnjuje in tako dodatno zamegljuje vsebino. To je pravzaprav način, s katerim vsebina politika postane nerazumljivi svet. In tako svet politika ni izražen kot stvarni svet, ki ima svojo realnost in njej pripadajočo dejanskost, ampak kot abstraktni svet ali kot njegov izražen interes, ki je nekak nedorečeni svet, ki se izgubi v drugi svet. Predmet politika bi naj bil jasno predstavljen duhu ljudstva, to pa ni, ker so mediji dejavni subjektivno in sploh ne v interesu, da posredujejo vsebino politika v njeni dejanski obliki. O tem govorijo tiste vsebine, ki jih mediji prikazuje kot abstraktne predstave, ki jih je formiral čisti jaz novinarja.