Večkrat zaznavam dejavnost burkastega bitja, ki se vozi po pločnikih kot kak zanesenjak, ki uživa v hitrosti in občuduje samega sebe, pravil pa ne spoštuje. So namreč vozniki električnih dvokoles in so kolesarji, ki se igrajo neodvisnost med vožnjo po pločniku, in to tako, da uživajo sami sebe, svojo domišljijo in hitrost, pri tem pa pešce in pravila enostavno podcenjujejo.
Primerjajte skiro voznika, ki se vozi po napačni strani in politika, ki povzdiguje svoj čisti jaz ali kak interes, in ugotovili boste, da sta oba nekam čudaško dejavna. Realnost komaj kaj da zaznavata, ker najbrž občudujeta lastno moč, ki jo razvijeta v užitek jaza. Tako da tisto, kar počenja zavest, to je le poželenje sploh, ki zasleduje ničevost videnja in slišanja. Rečeno drugače, kar udejanjata, je prazni moj čutne zavesti. Torej le čista kontinuiteta jaza, ki izreka čutno vprični način, jaz sem jaz. To je popolni užitek skiro voznika in politika, s katerim demonstrirata aktivnost čistega jaza.
Na eni strani zaznavamo dejavnega politika, ki izpeljuje abstraktni moj zavesti, ki pa ni resničen, ker se pojavlja kot izginjajoči jaz. Na drugi strani pa zaznavamo skiro voznika, ki prav tako uveljavlja čisti jaz. Oba uresničujeta svoj interes in izključujeta objektivnost. Torej uveljavljata absurdni subjektivizem, ki udejanji užitek in zadovoljstvo čistega jaza. Jaz je namreč zadovoljstvo, ki beži pred realnostjo in izpeljuje igro strasti. Izraženo zadovoljstvo ne upošteva nobene realnosti in dejanskosti, ampak samo subjektivno plat ali partikularni interes, s katerim je mogoče izpolniti neodvisen smoter.
Tako skiro voznik kot politik se prosto izrekata. Skiro voznik se vozi pa nareku čistega jaza, ta pa ne upošteva pravil. Enako počenja politik, ki je dejaven neodvisno in sploh ne v interesu predmeta. Oba sta dejavna na način subjektivnega jaza, ki ne priznava realnosti in njene dejanskosti, s tem pa pravil in zakonov, ki spremljajo življenje in gibanje človeka. Namreč duh je že daleč nazaj ugotovil, da je treba spoštovati gibanje in tako obče spoznanje, da mora dejavnost in gibanje izvajati v načinu in ne tako, kot mu narekuje čutna nastrojenost ali subjektivni jaz. Jaz marsikdaj ne upošteva pravil in se gre nekakšen osebni purizem, ker je prepričan, da sebe in svoje zbranosti ni treba spoštovati.
Prisluhnite politiku, ki izreka posamezne misli v parlamentu ali v medijih, in uvideli boste, da je prosto dejaven. Odmeče par misli, kakšno misel pojasni in sebe nadaljuje, kakor mu zapove zdravi razum, ki ga zastopa povsod tam, kjer je dejaven lahkomiselno in sploh ne v interesu predmeta. Tako daje videz, da ni dejaven v korist predmetne realnosti, ampak samo s smotrom, da izpelje čisti jaz. Enako nastrojenost kaže skiro voznik, ki se vozi po napačni strani in je dejaven kot kak koristnik hitrosti, s katero potlači pozornost do okolja. In tako ni čudaško, če se skiro voznik vozi s preveliko hitrostjo in preti pešcu, ki premišljuje kakšen svet v načinu nastajajočega vedenja.
Pomanjkljivo obnašanje duha in njegovo gibanje je mogoče zaznati marsikje. Kajti duh še ni tak mojster, da bi popolnoma zbrano deloval. To velja za skiro voznika kot za politika. Oba sta dejavna površno in velikokrat preveč subjektivno. Objektivnost kot da v ta svet ne spada, saj jo dojemata lahkomiselno. Češ, saj se bo čisti jaz že nekako vzpostavil sam od sebe. In se tudi vzpostavi, vendar ne v načinu in tako, kot to kaže dejanski duh. Ta namreč ne odmetava svojih misli, temveč je dejaven po pameti božji ali tako, da s svojo odsvojitvijo obdrži enakost s seboj. To hoče reči, da je dejaven zbrano in s pozornostjo do tistega, kar je gibanje in prehaja v drugo samega sebe.
Zgornjim sem hotel povedati, da duh ni dejaven dovolj pozorno, ko misli svoj svet kot kak mladenič, ki to in ono počenja in ne spoštuje pravil, ki jih narekuje življenje. Zakaj dejavnost duha ni zgolj v tem, da odmeče kakšno misel, temveč da je dejaven pozorno in v interesu, da sebe na sebi določa kot dejavnega duha. In to bi naj posameznik upošteval, saj gibanje v prostoru in času zahteva od njega, da je pozoren in dejavno zbran do okolice in do tistega, kar prehaja v drugo in je ustvarjeni svet.