Politik in vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi

Written by Jože Požar on 27 decembra, 2015 – 7:41 dop -

         Na koncu leta naj izrečem mnenje o politiku, ki se je vtem letu pomanjkljivo obnašal do občega smotra; pa naj gre za slovenskega politika ali EU. Nenavadno je, kako lahkomiselno je predmetno občost jemlje duh, ki je bil izvoljen in je danes dejaven v parlamentu. Ne morem verjeti, da lahko v parlamentu nekdo s prstom kaže na nasprotnika, kdo drug pa išče izgovore zunaj predmetne substance. Tisto namreč, kar se kaže na ekranu in je sporočeno čez radio ali kak drugi medij, je neki svet naravne zavesti, ki ni realno vedenje. Hočem reči, tisto trdovratno pridelovanje abstraktnih podob naravne zavesti, to ni nič drugega kot znamenje, da je politik svoje delo skrčil na pojasnjevanje svojega sebstva.

         Tisto kar posebej vznemirja je to, da politik sam postane vsebina in da dejanskega sveta stvari ne dojema kot gibanje umne občosti. Politik namreč izpoveduje subjektivno mnenje, s katerim sporoča, da ga umno obče ne mika. Zato je tisto, kar odrine od sebe, le nebistveno sebstvo. In zato ni nenavadno, če v odsvojitvi uveljavlja čisto voljo, s katero si zagotovi samega sebe. Ob tem pa ven štrli tudi to, da pojmu države in njeni organiziranosti, ki je bistvo politike, ne nameni nobene besede. In to vse zaradi tega, ker odnosa do sebe ne razume kot odsvojitev samozavedanja, v kateri postavlja sebe kot predmet.
 
Novoletna-2015-5

Duh svojo svobodo prikazuje kot nujnost; kot tisto duhovno, ki je postavljeno obče in je čista dejanskost in samozavedanje. Zakaj duh je gibanje, v katerem ima samega sebe za predmet.
 
         Dalje, tisto, kar je prav tako neka vsebina politika, je sklicevanje na denar in pomanjkanje denarja, zaradi katerega kot da ni mogoče nobene stvari premagati. In tako ni neobičajno, če denar postaja fetiš, kateremu se dodeljuje absolutno moč, pa čeprav je denar zunanja določenost. Zaradi tega je pogovor s svetom stvari, ki teče čez števila, zreduciran na nekaj votlega; na gibanje praznih besed ali na abstraktne podobe zavesti. To pa je svet, ki je očiščen do ravnodušne abstraktne biti ali na sebstvo kot čisto sebstvo.

         Tisto, kar sporoča politik svojo aktivnostjo, ni nič drugega kot to, da je aktiven brez principa in cilja; rečeno drugače, njegovo aktivnost izroča besedam. Se pravi, politik ne pojmi obče in tistega, kar je bistveno. Kajti občost pojmljena kakor je resničnostna, je substanca predmeta. Namesto tega smo priče besedni igri politika, ki realizira le neke posebne poglede, tudi spominjanje, ob tem pa hvaliči užitek ocenjevanja in predvidevanja. In ne le to, o tistem, kar je zgolj po možnosti, na veliko beseduje. Na ta način odkrito sporoča, da kaj višjega od tistega, kar on odmetava v besede sploh ne obstaja. A mi vemo, da določni predmetni svet izhaja iz določno postavljene občosti. Pa je jasno, da tam, kjer je obče oddaljeno in se ga ne zaznava, tam državljanska zveznost ne deluje. Hočem reči, politik spregleduje umno občost in tisto povezovalno izraženo kot čisti dojem. Zaradi tega ni posebno, če svojo aktivnostjo ne pride dalje od abstraktne neposrednosti.

         Srečno novo leto želim bralki, bralcu in politiku. Naj bo čvrsto in resnično!


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Politik in vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi

Sorry, comments for this entry are closed at this time.