O politiki in predmetnem svetu se izdeluje predstave in zavajajoča pojasnjevanja, realnost in njeno dejanskost pa se prezira. Podarja se videz, kot da politika izdeluje abstraktne svetove, ki ne izvirajo iz nobene osnove. Celo več, naglašuje se posamezne misli politika, predmet politike pa se dojema kot nekakšen svet abstraktnih intenc, ki sproti izginejo in se pojavijo kot svet onstran, ki da duha ljudstva tako ali tako ne zanima. In temu primeren odnos do vsebin politike ima zlasti levičarski novinar, ki ne dojema vsebine politike kot razviti predmet določen v osnovi ali postajanju.
Površno dojemanje politike lahko zasledimo v medijih, ki predstavljajo vsebino politike kot abstraktni svet, ki ga oblikuje abstraktni razum. Ta namesto predmetne substance ponuja nedoslednost ali kako predstavo tistega, kar je predmet politike. Svet politike bi naj bil nekakšen pojavni svet, ki iz ničesar ne izhaja in se prosto nadaljuje v neki drugi svet. Se pravi novinar oblikuje vsebino politike tako, da poudari kake razločke in izdela primerne predstave vsebine. Tako so dejanja politike predstavljena kot abstraktni svet razpršen v abstrakcije, v katerem ni najti nobene stvari, ampak le pojasnjevalne momente ali tisto, kaj je bilo s strani posameznih politikov posebej poudarjeno.
Danes se pojasnjuje politiko kot abstraktni svet. To pove, da se principa politike ne razume kot tisto absolutno upravičeno, ampak kot nekakšen sestavljeni svet, ki ne izhaja iz nobene osnove. In to demonstrirajo mediji, ki branijo abstraktno vsebino politike tako, da jo prikazujejo kot možen svet. Politika seveda ni abstraktni svet, ampak je predmetni svet duha, ki tisto predmetno in razvito v svoji osnovi dojema kot absolutno upravičeno, to pa je čisti dojem. To je nujnost politike, kajti v demokraciji je svoboda določena kot predmetni svet in ne zgolj kot abstraktni svet. Zato je politika, ki jo podarjajo mediji pod pojmom svet, neizpolnjena abstrakcija. Ta pripoveduje, da novinar ne jemlje politike kot predmetni svet, ampak kot svet, ki v svoji osnovi ni določen in je na sebi razblinjen v abstrakcije.
Politiko posredujejo in oblikujejo novinarji in mediji, ki jo dojemajo kot abstraktni svet, ki je nekaj, kar naj bo in je svet razvit v meglene kategorije, s katerimi se danes izdeluje predstave o nečem, kar sproti izginja in je svet, ki ga je sestavil novinar s smotrom, da izpelje kakšno primerno predstavo določene vsebine. Namreč kot je mogoče zaznati – in o tem sem že nekaj malega pisal – novinar politične sestavke objavlja pod pojmom svet. Tako pravzaprav kaže, da politike ne dojema kot predmetni svet, ampak kot abstraktni svet, ki iz ničesar ne izvira. Izginjajoči svet bi naj bil tisto, kar poklanja politika. To nam pove, da je novinar dejaven v korist nepredmetnega sveta ali tistega, kar naj bo in izgine v abstrakcije. Namreč raztrgani abstraktni svet odseva ravno to, da novinarski duh še ne dojema, da je država izšla iz religije in je zaradi tega princip politike tisto absolutno upravičeno. To je tisto obče predmetne substance, v katerem je zaobjeto absolutno bistvo tistega, kar je predmet politike. To pa pomeni, da tisto, kar je predmet politike, ni zgolj predstava nečesa, kar ne obstaja, ampak je konkretna stvar, ki ima svojo določenost v osnovi ali v postajanju.
To, da danes politika ne udejanja tistega absolutno upravičenega, o tem govorijo svetovi, ki jih posredujejo mediji. To je namreč abstraktni svet poln intenc, ki napotujejo na kaj drugega. To odkrije, da novinar ne dojema politike kot predmetni svet, ki je vezan na svojo osnovo, tj. dojem predmeta. Novinar sebe zadovolji na sprevrženi ali nesvoboden način. Kar pove, da ne posreduje predmetne substance v njenem postajanju, ampak v predstavi tistega, kar je neka vera v svet, ki naj bo. Novinar spregleduje tisto absolutno upravičeno, ki je predmet v njegovi razviti določenosti. Pri tem pa ni odveč omeniti tudi tega, da ima v novinarskem nesvobodnem svetu igra abstrakcij to vlogo, da izpelje predstavo, s katero novinar premaga svojo subjektivnost ali tisto, kar je neko njegovo predpostavljanje in je oblika abstraktnega sveta. In to je mogoče danes zaznati v medijih tedaj, ko se nekaj subjektivno izrečenega meša z vsebino politike ali njenim predmetom. Skratka, vsebina politike je predstavljena pomanjkljivo takrat, ko politika ni nič drugega kot abstraktni svet.