Jaz sem občudovalec Heglove filozofije. Razvijam abstraktne ideje in neobičajne vsebine o gibanju sebstva. Tako bralki in bralcu predstavim nekatere pojme, ki se jih da najti v Heglovi filozofiji, tj. v sistemu vede. Včasih pojme predstavim v razumljivi podobi, včasih pa v umetniški podobi ali tako, da mogoče niso razumljivi vsakemu duhu. Vse seveda z namenom, da izpovem kaj iskrenega o dojemanju nastajajočega vedenja. Jaz namreč trdno verjamem, da se mora človek celo življenje učiti misliti in ustvarjati tako, da se vrača v sebe, kajti le tako lahko začuti notranje (ne)zadovoljstvo v obliki čistega dojema.
Notranje zadovoljstvo pa lahko občutim tudi takrat, ko pogledam na začetek poti ali v čas, ko me je filozofija s svojimi vsebinami začela vznemirjati. Je pa res, da se lahko moje zadovoljstvo izrazi tudi tedaj, ko napišem kakšno pesem. In to se je dogajalo te dni, ko sem se prepustil voditi globinam sebstva in poskušal izraziti notranje gibanje sebstva.
Notranje zadovoljstvo izraža tudi podoba moje mame, ki jo je pred mnogimi leti upodobil sin Andrej. In to notranje zadovoljstvo je morda izraženo tudi s pesmijo, ki govori o ljubezni enega in razdvojeni notrini.
Ljubezen enega
Tiho kot sanje je vstala iz črk beseda.
Kot ptica se je dvignila iz notranje zemlje.
In tudi potem ko je glas naznanil odsvojitev človeka,
je zamahnila s krili in odletela kot eden.
Ponosno in s prižgano lučjo jih je ljubila,
da bi z enim gibom dosegla svojo razdvojitev;
ljubezen enega, ki se je udomačila v nasprotju.
Daleč znotraj in z govorico dvojne notrine
je stopila sebi nasproti kot svoja podoba.
Moje potovanje v svet filozofskih globin, ki jih je raziskoval filozof G. W. F. Hegel v svojih delih, še ni končano. Kajti to je svet ideje in pojma, potemtakem notranje gibanje substance v elementu vedenja, ki zaživi kot nastajajoče vedenje. Je pa to tudi pot odsvojitve, ki bi jo naj vsak duh prehodil, če želi samega sebe spoznati iz nastajajočega vedenja ali pojavnih oblik duha. One so tiste, ki človeku odkrijejo, kako si duh samega sebe odsvoji s principom in tudi to, da se svet začenja v njem in torej sploh ne zunaj njega ali kje daleč stran od globin sebstva. O zunanjem gibanju vedenja danes na veliko govori duh, ki ga zanima samo pojavni svet stvari in abstraktno teoretiziranje, ki ni vezano na nobeno osnovo. Ta duh namreč jasno kaže, da ga začetno gibanje notrine in čisti pojem ne privlači. Se pravi, ker principa gibanja substance še ne spoštuje, tudi dejanskosti pojma ne spoštuje. In zaradi tega spregleduje interes stvari in dejanskost pojma. Namesto čistega pojma doseže le neki abstraktni svet ali čisto vednost kot jaz, ki je samo pojavna oblika vedenja.