Epitomeart

Prebujanje notrine

Piše: Jože Požar

22. 5. 2019

O spoznavanju predmeta filozofije

Ko duh spoznava filozofijo kot nekaj, kar ni predmet filozofije, je spoznavanje filozofije razširjeno na mnoge kategorije. Na ta način filozofija ni predstavljena kot razviti pojem ideje, ki je predmet filozofije, ampak kot zbir vsebin, ki niso nastale na nobeni osnovi. Se pravi, ker predmet filozofije ni določen na nobeni osnovi, zastopajo predmet filozofije naključno izbrane vsebine. Tako določen predmet filozofije ni pojem filozofije, ampak malo pomemben zunanji svet, ki se preliva iz enega sveta v drugi svet.

Posledica takšnega spoznavanja filozofije je, da duh ne spoznava bistva predmeta filozofije, tj. gibanja in prehajanja predmetne substance v njeno postajanje, ki ima za cilj spoznavanje pojma ideje, ki sebe misli. Namesto da duh spoznava filozofijo kot predmetno substanco iz njenega gibanja, spoznava zunanje vsebine, ki se nadaljujejo v neke druge zunanje vsebine in tako naprej v neskončnost. To pa seveda ni spoznavanje predmeta filozofije in njenega bistva, ampak zunanje dojetje različnih vsebin filozofije.

In nenazadnje, namesto da duh spoznava filozofijo kot gibanje duha v njegovi logični sovisnosti, se preganja z abstraktnimi dojemi filozofije in onimi kategorijami, ki so nekakšen svet po sebi. Hegel nekje zapiše nekako tako: če se obstane pri pojavu in pri tistem, kar se izdaja za čisto predstavo, potem to pomeni odklanjanje od pojma in od filozofije.

Za konec pa še tole. Nenavadno je, da človek kot duh ne spoznava predmeta filozofije iz nastajajočega vedenja. Še bolj čudno pa je, da predmeta filozofije ne spoznava iz nobene postavljene osnove ali čistega pojma, ki filozofijo zameji na njen dejanski predmet.

Piše: Jože Požar

10. 5. 2019

Goljufanje z vedenjem

Da je izobražen duh otovorjen z vedenjem, o tem govori njegov svet, ki je običajno razvlečen v abstrakcije vedenja. To je namreč svet, ki nima nobene opore ali osnove, iz katere bi bil razvit. Namesto da se duh ukvarja z gibanjem predmetne substance in njenim čistim pojmom, kaže svojo revščino tako, da idealizira svoje vedenje. Ta svet pa je natančno vzeto abstrakcija sebstva zavesti, ko je zavest ločena v nasprotje tistega, kar je njen predmet. Njen predmet pa seveda ni dejanski predmet, ampak predmet, v katerem duh izkusi samega sebe kot lastno resničnost vedenja, ki ga izreka sebstvo zavesti kot jaz sem jaz.

Tisto, kar duh skozi jaz sem jaz izžareva, je to, da njegovo vedenje nastopa v imenu predmetne substance. Namreč njegovo vedenje je dobilo oblast nad predmetom, ker ga duh ni odpravil in postavil v odnos z drugo-bitjo. Povedano drugače, duh si krajša pot tako, da predmet vedenja razgrne kot njegovo vedenje. To pa ni nič drugega kot navadna sleparija, s katero duh kaže, da predmetne substance ne dojema iz njenega postajanja ali predmetnega elementa, v katerem predmetna substanca zaživi iz svojega gibanja.

Mogoče bo kdo pripomnil, ah, pa kaj potem, važno je, da vedenje nekako zaživi. No, jaz menim, da je danes goljufanje z vedenjem zaželeno povsod tam, kjer gre za posamezni interes in se občo idejo in čisti pojem enostavno ignorira. Tak primer je na primer železniški tir, ki ne obstaja kot obča ideja in se ga zato lahko prikazuje kot sleparijo s praznim vedenjem, ki nenehno komunicira s kapitalom.

Piše: Jože Požar

 
22. 7. 2016
 

Kako operira metafizika?

 
Logika, ki ima danes veljavo in je vsesplošno sprejeta, je metafizika, ki pa ji manjka princip dejanskosti. Ta logika operira dobesedno tako: kaže se zdajle, zdajle pa je že nehal biti, medtem ko se ga kaže; zdajle je bivši in nima nobene resnice biti. Tisto pa, kar je bivše, ni nobeno bistvo, ampak le nekaj abstraktnega. S takšno logiko, ki pojavov ne jemlje v gibanju in medsebojni zvezi, temveč kot nekaj danega in končnega, pa ni mogoče pridelati niti čistega pojma. Tako da metafizika, s katero danes operira duh, prideluje abstraktni svet, v katerem je zrcaljena izobrazba. Se pravi, ker duha ne mika pojem stvari, ampak le fiksirana podoba ali abstraktna realnost, odseva le podobe vedenja in svobodo v misli. Sicer pa brez posredovanja in postajanja pojma ni mogoče pridelati nič takega, kar bi bil odnos pojma do sebe, ampak samo abstraktno realnost, v kateri pa predmet ne prehaja v drugo.
 

 
Če si bliže pogledamo dosežke metafizike, vidimo, da je izdelek objekt ali neka abstraktna realnost, ki za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja. Zavest je čisti jaz, neki zdajle, ki je nekdanji. Jaz ima samozavest po jazu. Končni svet je resnica in je samozavedanje, s katerim duh izkusi le samega sebe kot čisto vedenje. To pa je ravnanje, v katerem zaznava sebe v drugem; kar pa ni nič drugega kot abstrakcija nedoločene biti ali mrtvi pridelek izobrazbe.

Na koncu še tole: metafizika predpostavlja, da je mogoče tisto absolutno spoznati z dodajanjem predikatov, ki bi naj laskali tistemu, kar duh sebi predoča.

Piše: Jože Požar

 
4. 10. 2015
 

Kritično mišljenje

 
Duh, ki proizvaja slepila o tem, da je kritično mišljenje koristno in hvale vredno, ne dojame, da je kritično mišljenje abstraktno. Abstraktno je vedno takrat, kadar ni dejavno logično, tj. s principom. Princip je začetni način vzpostavljanja čistega pojma in ima v sebi to, da si duh sebe odsvoji in se postavi kot predmet. To je tisto prvo kreativno dejanje duha, v katerem samega sebe odpravi skozi gibanje notrine in postavi svoje čisto nasprotje. Zakaj njegov smoter je postati sebi neko drugo, tj. čisti dojem. Rečeno drugače, duh si mora samega sebe odsvojiti, da bi bil v nasprotju svoja postavljena podoba v občih momentih. Podoba je čisti dojem sebstva zavesti, s katero je postavljena razvita bit sile. To je tista obča sebe vednost v svojem postavljenem nasprotju, ki vzpostavi logični začetek kot predmetni element, ki je obstoj bivanja sebi enakosti ali oblika čistega pojma.
 

 
Duh, ki danes hvali kritično mišljenje in celo logičnost, ki da jo kritično mišljenje proizvaja, ne vidi, da za mišljenje, ki se omejuje na neko določeno končnost, ne obstaja neskončno, ki je tisto resnično. Duh, ki povzdiguje kritično mišljenje, ne zaznava, da kritično mišljenje uveljavlja zgolj osebnost, predmeta pa ne. Kritično mišljenje običajno izraža le neko subjektivnost, saj je po svoji vsebini slučajno in izpoveduje le nastrojenost in mnenje. Pa zato ne gre poveličevati kritičnega mišljenja, saj kritično mišljenje za svojo resnico običajno izdaja le neko osebno prepričanje ali abstraktno predstavo.

Duh torej, ki o kritičnem mišljenju prideluje iluzijo, stoji v zmoti. Zakaj mišljenje v svoji občosti je miselno postajanje predmeta, ne pa prosta aktivnost mišljenja, ki reflektira in ima za svojo vsebino misli kot take.

Piše: Jože Požar

 
4. 5. 2015
 

Kaj je predpostavka logike?

 
Vedenje, ki bi ga naj duh pridobil, da bi lažje premagoval in odpravil abstraktno neposrednost ali nekaj prvega, je vedenje o tem, kako vzpostaviti čisti pojem ali njegovo sebi enakost. Neposredni pojem je namreč najprej absolutna idealiteta s seboj. To idealiteto doseže skozi notrino in proti postavljeno čisto nasprotje. Duh mora pojem pretvoriti v osnovo, da preide abstraktna neposrednost pojma v svoje drugo. Se pravi, s čistim samogibanjem notrine doseže pojem svojo razdvojenost, s katero izpelje svoj notranji razloček. Lahko bi rekli, na ta način pojem zre samega sebe skozi notrino. Torej, tista začetna abstraktna neposrednost pojma še ni nobena logična oblika pojma. Logična oblika postane, ko preide pojem v proti postavljeno podobo ali svoje drugo. Da bi torej pojem bil na sebi enostavna neskončnost ali čisti dojem, se mora razdvojiti in nanašati na samega sebe.
 

 
Dalje, razdvojenost pojma je pomembna, ker je ta element predpostavka logike, s katero je pojem na sebi postavljen in določen kot absolutni dojem. Se pravi, njegova postavljena sebi enakost je njegova določenost. Zakaj, »logika ima za svojo predpostavko znanost o duhu v njegovi pojavnosti.« To pa želi odkriti, da ima abstraktna neposrednost pojma svojo dejanskost v čistem dojemu. Z dejanskostjo se pojem pretvori v osnovo ali v svoj proti postavljen odnos.

Iz zgornjega bi sledilo, da mora duh najprej nabirati vedenje o čistem pojmu. To pa zato, da abstraktna neposrednost pojma skozi svoje posredovanje doseže popolno notrino, s katero doseže svojo enostavno neskončnost ali absolutno dejanskost, ki je čisti odnos proti sebi. Naj še dodam, idealiteta pojma je bistveno proces postajanja sebi enakosti.

Piše: Jože Požar

 
11. 11. 2014
 

Pojem in njegova čista dejanskost

 
Če je danes kaj razjasnjenega glede dejanskega duha in metafizike, potem so to oni nespremenljivi pojmi razuma, na katerih se omejuje politik in prav tako duh, ki se rad sklicuje na tisto neko dejanskost, ki pa je ne dojema kot nekaj, kar pripada pojmu. Namesto tega duh poklanja le neko slepilo, ki pa seveda ni nobena čista dejanskost pojma, ampak fiksirani čisti jaz v podobi abstraktnih predstav.
 

 
Tisto, kar bi rad tukaj glede dejanskosti pojma in njene določenosti osvetlil, je postavljena dejanskost pojma v njeni čisti podobi. Za razumevanje dejanskosti pojma vzemimo za predstavo drevo, ki skozi razdvojeno podobo doseže svojo popolno podobo. V podobi je deblo drevesa razvito skozi notrino v nasprotje ali razvejanost. Razvejanost je element podobe ali razviti obči momenti, ki so čista dejanskost drevesa. Dejanskost drevesa ali razvejanost notrine torej ni nekaj, kar bi bil kak zunanji dodatek k drevesu, temveč je to razvita notrina drevesa, ki se nadaljuje v razvejanost ali v svojo čisto dejanskost, ki so obči momenti. Predstavo drevesa podajam zaradi tega, da ne bi obstali v prepričanju, da je pojem le nekaj neposrednega in potem tisto neko vedenje, ki se ga od zunaj dodaja pojmu.

Zgornja predstava želi izraziti, da mora duh čisto dejanskost pojma postaviti. Pojem ima namreč v sebi to nujnost, da vzpostavi notrino, ki je nadaljevana notrina razvejanih občih momentov. To pa ni nič drugega kot naša predstava elementa vedenja, s katerim pojem doseže svojo določno podobo. Element je tista čista dejanskost pojma v njegovih občih momentih ali obstoj notranjosti v mišljenju, s tem pa tista gotovost duha, ki zre čisto vedenje samega sebe kot občega bistva v svojem nasprotju.

Piše: Jože Požar

 
31. 7. 2014
 

Poraz mišljenja in zmaga prazne abstrakcije

 
Zdaj več ne gre za noben princip, niti za kaj takega, kar bi kot nasprotje izhajalo iz neposredne realnosti. Hočem reči, duh tega časa noče imeti opravka z mišljenjem. Zato tudi mišljenje nima nobene prave naloge in je baje dejavno samo še v učilnicah tega sveta. Tako da tudi odgovor na vprašanje, kaj ustvarja danes mišljenje, nikogar več ne zanima. 
 

 
Videz je že tak, kot da duh ne zaupa mišljenju, ampak bolj tistemu izgotovljenemu svetu, ki se ponuja kot kakšno dognano čisto vedenje ali kot dovršen izdelek znanstvenika. Ta svet pa za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja, saj obstaja samostojno in ločen od mišljenja. Tako da tudi tisto splošno znano določilo, da se človek naj uči misliti, nima več nobenega smisla. Tu je zdaj čas, ko velja samo to, koliko vedenja lahko podkovan človek v nekem času servira in zreducira v število. Lahko bi rekli, ker človek nima več časa za mišljenje, kaj šele za izpeljavo čistega pojma, je dejaven izključno neposredno.

Dejstvo, da duh izločuje svet stvari in se vznemirja zgolj s količinami denarja, nam pove, da je dejaven zunaj mišljenja. Namreč, če se nekdo cel dan preganja z denarjem in zlaganjem števil, potem se zagotovo ukvarja z mišljeninami ali praznimi abstrakcijami. Zakaj ta duh se ne zaustavi pri stvari, ampak le sebe presega skozi prazne abstrakcije. Ob tem pa lahko pridno nastavlja uho onemu slavnemu ekonomistu, ki na televiziji vsak dan sestavlja števila in napoveduje, da se bo svet tako ali tako izlil v prazne abstrakcije ali števila.