Pravniška miselnost izžareva, kakor da je pojem prava izpeljan za vse čase. Zanimivo je, da pravniška miselnost ne govori o pojmu prava, niti o mišljenju in logični sovisnosti, pa čeprav očitno kaže, da pravo ni razvito v čisti odnos pojma proti sebi. Razen tega odseva, da prava ne dojema kot abstraktnega prava, ampak kot pravo, ki je in obstaja kot končna vsebina. Tako seveda ni nenavadno, če pravniški duh zaupa predmetne spise abstraktnemu razumu, ki logično sovisnost izključi s smotrom, da izpelje gibanje razuma, ki zunanje poveže abstraktne smisle.
Bojda se pravniška miselnost s posredovanjem predmetne vsebine ne ukvarja. Namreč predmetna vsebina je največkrat zbir nečesa, kar duh izpelje kot nadarjenost razuma, ki pove, da pravniška miselnost principa svobode ne spoštuje. Če bi princip svobode bil udejanjen, bi bil duh dejaven tako, da predmetno substanco izrazi v njenem gibanju in proti postajanju. K postajanju namreč spada logična sovisnost in gibanje predmetne substance v njeni osnovi, ki je njena določenost; to je namreč čisti pojem predmeta razvit v proti postajanje ali nasprotje. Brez elementa postajanja ni mogoče govoriti o pravniški miselnosti, ki je dejavna na način principa svobode.
Pravniška miselnost ni samo dejavnost refleksijskega razuma, ki izdeluje razločke in jih zunanje povezuje, temveč je gibanje predmetne substance in njeno postajanje. Zakaj le tako se predmetno substanco razrešuje v njeni osnovi ali v načinu postajanja, tj. v svoji določenosti. Tisto namreč, kar je nasprotje substance, to je njen čisti pojem, v katerem bi naj pravniška miselnost opazovala sama sebe. Način nasprotja pove, da pravniška miselnost ni omejena na končno vsebino, ki je abstraktna, temveč je dejavna svobodno, tj. v načinu postajanja substance, ki je absolutna osnova. Zakaj v postajanju predmetne substance dojem ustreza predmetu, predmet dojemu.
Sicer pa pravniška miselnost ne zaznava prava kot abstraktnega prava. Pravo je zgolj pravo, kar pove, da ni nekaj vsebinsko določnega v svojem začetku, ampak je nekaj končnega, ki obstaja kot čista vednost, ki se jo upošteva, ker tako hoče pravniška miselnost. Ta predmetne vsebine prava ne razvija kot nekaj neposredno določnega, ki ga je nujno posredovati in razrešiti v osnovi, tj. v postajanju. Posredovanja substance s seboj pravniška miselnost še ne dojema, saj tisto neposredno kot nekaj končnega ne doseže svojega nasprotja. Kar hoče reči, da pravniška miselnost predmetne substance ne dojema iz njenega postajanja ali določenosti. To kaže, da je pravniška miselnost dejavna na način sestavljanja abstraktnih smislov, ki jih zunanje poveže abstraktni razum. Na ta način predmetna substanca ni upodobljena v njenem proti postajanju, saj ne doseže svojega nasprotja ali čistega dojema. V osnovi namreč substanca izpolni svojo razdvojitev tako, da sebi nasprotuje.
Potemtakem bi naj pravniškega duha interesiralo zlasti to, kako izboljšati rezultate, v katerih je menda mogoče odkriti tudi kakšno slabost. Če slabosti ni, potem je pač potrebno ugotoviti, da pravniška miselnost ni dejavna v skladu s principom svobode in gibanjem predmetne substance. Gibanja predmetne substance pravniška miselnost ne demonstrira, pa je zato nujno, da sebe opredeli s ciljem, da izboljša sistem delovanja. Iz njega je mogoče razbrati, da predmetne substance ne izpelje na način principa svobode. In to najbrž zaradi tega, ker je pravniška miselnost prepričana, da ga ni duha, ki bi pravniško miselnost izpopolnil v tem smislu, da bi o postajanju predmetne substance govoril kot o izpeljanem principu svobode. To kaže, da bi naj duh pojem prava dojel iz gibanja in postajanja substance, o katerem ne govori. Če bi upošteval postajanje, potem bi najbrž pravniški duh zapisal kaj o tem, kako dojema princip svobode in pojem abstraktnega prava.
Če bo pravniška miselnost udejanjala staro prakso še naprej, ne bo dejavnosti izboljšala. Dejavnost bi naj bila jasno razvidna iz gibanja predmetne substance in njenega proti postajanja. To je princip svobode, ki sporoča, da pravniška miselnost ni zgolj gibanje abstraktnega razuma.