Nekaj tednov nazaj sem delno spremljal televizijsko oddajo, v kateri so sodelovali tudi trije pravniki, ki so zagovarjali sistem sodstva in tako gledalcem predstavili pravniška razmišljanja. Skratka pravniška miselnost se je zopet predstavila na televizijskih zaslonih čez subjektivne razlage ali abstraktno govorico, s katero bi se naj razjasnilo, zakaj toliko onih negativnih rezultatov, ki so bili navedeni v oddaji. Govorica pravnikov namreč ni nič takega odkrivala, da bi lahko rekli, pravniški duh je bil umno dejaven. Zato je tisto udejanjanje zavesti bilo neproduktivno, ker se je o predmetu govorilo zunanje ali v abstraktnih predstavah, ki niso ničesar pojasnile. Hočem reči, pravniški duh je odmetaval harmonijo prepričanja in vedenja in tako pokazal, da je mojster za pridelovanje zunanjega sveta. No, mi ki smo govorici pozorno prisluhnili, smo lahko ugotovili, da je pravniški duh dejaven na način nedejanske abstrakcije. Videli smo, da duh ni bil dejaven tako, da bi svoj predmet razvil in ga vsebinsko premagal. Namesto tega je podarjal besedičenje in tiste neke zunanje podobe čistega vedenja, s katerim ni ničesar pojasnil. Se pravi, duh ni bil dejaven tako, da doseže svojo sebienakost, ampak je deloval tako, da je uresničil abstrakcijo vedenja. To pa je tisto prizadevanje, ko njegova resnica ni nič drugega kot posredovana občost vedenja. To je dejavnost, ko duh zre zunaj sebe čisto vedenje ali čisto sebevednost, ki je njegov nedejanski svet. Ali, to je tista zunanja harmonija pravniškega duha, ko se preganja s čistim vedenje ali s tistim, kar od sebe odrine in je abstrakcija sebstva. Če to povem še drugače, to je dejavnost, ko pravniški duh izpolni sebe zunaj sebe, in to tako, da njegova nedovršena moralnost zaživi kot neki dovršeni svet, ki je njegova substanca ali čisto vedenje.
Pravniški duh odseva, da je tisto, kar od sebe odrine, njegova substanca in tako zagotovost njega samega. To je tista dejanskost, s katero doseže harmonijo moralnosti in vedenja, torej neki dovršeni svet, ki je njegova zunanja izpolnitev. Ali, to je tista čista nedejanska abstrakcija, ki nastopa kot harmonija moralnega ravnanja. Se pravi, zavest je izpolnjena kot njegovo vedenje. Zakaj predmet duha ni nič drugega kot zagotovost njegove substance. Toliko le, da spomnim, da v zunanji harmoniji pravniškega duha nastopa zavest, ki uresniči moralični smoter.
Tisto torej, kar podarja pravniški duh, so podobe čistega vedenja in moralnosti. Lahko bi rekli, to je svet, ko je duh zreduciran na nedejansko abstrakcijo. O tem je govorila tudi oddaja Tarča (28. 11.), v kateri je bila prikazana nedovršena moralnost in igra čistega vedenja, ko duh sebe izpolni zunaj sebe; kar ni nič drugega kot abstrakcija osebe, s katero je njegova resnica postala njegovo vedenje. Namesto gibanja predmetne substance je duh uprizarjal harmonijo gona in moralnosti, s katero je pokazal, kako izpelje svoje čisto sebstvo. Skratka, tisti njegov svet ni bil nič drugega kot harmonija blaženosti na sebi. Če to povemo še drugače, tista abstrakcija vedenja kot pozitivna izpolnitev, je bila postulirana harmonija čistega sebstva. To pa ni nič drugega kot njegov čisti svet ali moralično samozavedanje, s katerim duhu ne gre zares, saj si samega sebe zagotovil kot tistega, ki podarja harmonijo čistega vedenja in moralnosti, s katero je uresničil le samega sebe kot negativno sebstvo; zakaj čisto sebstvo je njegovo vedenje. Naj izpostavim: pravniški duh, ki sebe udejanja kot izdelovalca harmonije moralnosti, prepričanja in čistega vedenja, ne uvidi, da je njegov predmet on sam.