Spoštovani, potem ko je svet učenjaka okamnel, je učenjak sedel pred mikrofone in začel izpovedovati drugi del zgodbe o moralni genialnosti. Videti je bilo, kot da s prvim delom zgodbe, v katerem odkritje moč prazne abstrakcije, ni bil zadovoljen. Zato v drugem delu vpelje slepila, ki bi naj pojasnila »dodatek za stalno pripravljenost«. To je bil trenutek, ko je na dan prišla zavest učenjaka, ki se ravna po tistem, kar zanjo nima nobene realnosti. Do tega je moralo priti, ker vest učenjaka ravna po prepričanju dolžnosti.
Svet na sebi je za učenjaka gola vnanjost. Zato je učenjak prišel na dan z domislekom, da prazno abstrakcijo (»dodatek za stalno pripravljenost«) okrasi s podobami nesrečne zavesti. Ampak ta gotovost samega sebe ni nobeno gibanje realne substance in njeno logično napredovanje, temveč je to absolutna negacija njega samega. On je namreč v pojasnjevanje vpletel posebno prebujanje zavesti, vse s smotrom, da podari prazni abstrakciji neki višji smisel. Tisto namreč, kar je imel učenjak v mislih, ko je čez prazno abstrakcijo uveljavljal ono korist, tega on ni z ničemer premeril. Zakaj če bi, potem bi realnost moral določiti kot pojem, kateremu pripada dejanskost. To stremi reči, ker ni vzpostavil realnosti in njej pripadajoče dejanskosti, je strmoglavil v svoje brez duhovno sebstvo.
Duhovni svet bi naj podarjal vrednoto. Ta pa ni le moralna nadarjenost ali kakšna čista dolžnost. Kajti tisto, kar se imenuje vest, je čista sebe vednost ali zavest o praznosti čiste dolžnosti.
Cenjeni, proti človeško je, če učenjak vztraja v brezmejnem svetu in se gre tisto neko poznavanje okoliščin in polaganje vedoče dolžnosti v besede. Zakaj brezmejna blodnja in preseganje nerealnega sveta je znamenje, da beži pred realno dejanskostjo in njenim učinkovanjem. Zaradi tega oni »dodatek za stalno pripravljenost« še vedno biva kot prazna abstrakcija ali mišljenina. Pa je tako učenjakova sprava s samim seboj zgolj neka igra besed, ki ničesar ne pojasni. Kajti tisto prazno preseganje nerealnega sveta je le neko igranje zavesti, s katerim je mogoče pridelati le podobo čistega sebstva. To stremi povedati, da učenjakov zagovor »dodatka za stalno pripravljenost« daje le prazne besede. Kajti to ni nobeno gibanje zavesti, s katerim bi realnost dosegla njej pripadajočo dejanskost, ampak je gibanje sebstva ali ravnanje zavesti, ki izreka le neko prepričanost dolžnosti.
Spoštovani, z izpolnitvijo dolžnosti je izpolnjeno samo tisto obče. Učenjak bi moral vedeti, da predmetnega sveta ne gre presegati enostransko. Ob tem pa ni odveč na tem mestu omeniti, da bi se učenjak moral znati tudi brzdati. Kajti na duhu je, da spoštuje svoje čisto sebstvo in odsvojitev, za katero je treba imeti način. Način namreč neposredni realnosti dodeli njej pripadajočo dejanskost. To pa je tisto gibanje pojma, ki ga je treba spoštovati in znova spoštovati, če učenjak želi, da njegov svet ne eksistira kot blodnja.
In ne nazadnje, stvar učenjaka je, da pojmi obče, tisto, kar je bistveno. Se pravi, učenjak mora delati sebe predmetnega, če želi svoje vedenje osvoboditi od abstrakcije.