Ubogi duh, kjerkoli predstavi moč izobrazbe, tam je govora o možnostih in virtualnem svetu, v katerem upodablja dejavnost zanesenjaka, ki je dejaven brez cilja. Zakaj on sveta ne začenja iz nobene postavljene osnove, ampak tako, da spravlja v gibanje abstraktno izkustvo. Se pravi, predmeta ne vzpostavi, ker je predmet njegovo izkustvo. Zaradi tega je tudi njegov svet nekakšna abstrakcija sebstva ali dvig nespremenljivega, ki je čisto abstraktno sebstvo ali čista sebevednost. Hočem reči, ta duh se ne ukvarja s posredovanjem in gibanjem substance, kajti njemu je pomembno samo to, da spravi v gibanje abstraktno izkustvo.
To pa je tisto početje, ki ga danes hvali razumnik. Zakaj to je njegov lasten svet, ki eksistira kot neka trdna točka ali kot abstraktno izkustvo. Rečeno drugače, to je tista podlaga, na kateri začne plehki intelektualizem izpeljevati svet onstran. Ta svet pa ni nobena določna realnost, tako da tisto, kar mu nastane kot čisti svet onstran, to je le čista sebevednost, ki se na veliko razteza ali širi v predstave ter zunanje veže med seboj. Poglejte si sodobno filmsko umetnost, ki izžareva, da zna biti domišljijski svet dosti bolj zanimiv, kot kakšen realen svet. Zakaj realnost kot taka postane nezanimiva, če je ne posreduješ in jo jemlješ kot nekaj po sebi veljavnega. Pa od tukaj toliko sveta onstran ali plehkega intelektualizma.
Danes duh podarja svet, ki je neki svet onstran. In tega demonstrira kot samostojni svet, ki ni vezan na nobeno realnost. Tako da ta svet ni nikakršna stvarnost, ampak pojavni svet, ki ni stopil s seboj v razmerje. Se pravi, to je svet zunaj mišljenja, abstraktno sebstvo kot sebi enako vedenje. Duh sebe izpolni na način neizpolnjene abstrakcije, s katero izžareva le svoje sebstvo. Sicer pa duh velikokrat dojame svet onstran kot umen svet, ki sicer obstaja posamično, vendar se ga ne glede na to sprejme in dojame kot kak skoraj resničen svet.
Plehki intelektualizem je postal popularen, ker ustvarja svetove onstran, ki niso vezani na realnost in njeno dejanskost. Ta svet enostavno je in sploh ni omejen, ker je to abstraktno sebstvo zavesti, ki ni vezano na nobeno postajanje. Tega duha ne privlači gibanje predmetne substance in prav tako ne postajanje, v katerem substanca doseže svojo sebi enakost ali proti postajanje. Zakaj plehki intelektualizem vedenja ne postavi in razvije v obliko logične sovisnosti, ampak ga kot svet zunaj mišljenja zgolj prikazuje kot predstavljeno abstraktno sebstvo. In to zaradi tega, ker mu ne gre za logično sovisnost in gibanje predmetne substance, ki substanco zameji na njeno določenost, ampak za izdelavo abstraktnih učinkov.
Zgornjim sem želel opozoriti, da razumnik beži pred realnostjo, ker se bolje počuti v svetu čez, kjer svojim vedenjem in domišljijo lahko predstavi svetove, ki znajo biti človeku bolj prijazni kot svet, ki je vezan na realnost. In tega se izobraženec zaveda, saj se izogiba realnosti in njene dejanskosti. Realnost enostavno prezira, ker ve, da je mogoče spretno slepariti z abstraktnim vedenjem, ki je prepričljivo ravno zato, ker ni vezano na nobeno realnost in ga je mogoče prosto širiti in izvajati gibanje dokler gre.
Razumnik danes demonstrira prazen intelektualizem ali vero v nebesa, ker ga njegova odsvojitev in absolutno vedenje ne privlačita. Zato ni čudno, da beži pred realnostjo in se zateka v svet onstran. In dokler bo svoje svetove izdeloval kot neizpolnjene abstrakcije, bo prazni intelektualizem hvaličen in priznan kot neko raziskovanje sveta onstran.