Kot se kaže talent izobraženca v abstraktnem svetu, ki ga pridela vedoči jaz, ni upanja, da bi ta duh postal dejaven s smotrom, da proizvede kaj več od abstraktne predstave, v kateri ni najti nobene izpolnitve. To je svet, ki ni nikakršno postavljeno razmerje, ampak zgolj abstraktni svet, ki je tisto enostavno obče predstavljeno kot patos ali oblikovana moč. Svet torej, s katerim zavest izreka le neko dejanskost; kajti zavesti ta svet ne nastane z gibanjem substance, ki bi prehajala v svoje nasprotje ali protipostajanje. Pa je tisto, kar ji vzkali, nekaj vnanjega, najabstraktnejša podoba, skozi katero zavest izkusi le samo sebe kot drugo sebstvo, ki je mnogovrstna bit ali nekaj, kar obstaja kot eksistenca negativne moči. To je torej tisto enostavno obče, katerega navdušenost je oblikovana moč, ki ni nič drugega kot izpolnjeni čisti moj zavesti, sebe izrekanje, po katerem stopa zavest v eksistenco za druge.
Duh je danes zadovoljen s tem, kar predstavi kot kakšno neposredno zagotovost, v kateri najde sebe kot nekaj abstraktno enostavnega. To je podoba čez katero uveljavi tisto neko zmožnost ali potencialnost, kar je njegovo verovanje, ki ga danes izpoveduje. Duh išče le svojo neskončnost, nedosledno onstranstvo, v katerem najde le sebe. Tako mu obstoj sveta postane lastna podoba jaza, v kateri se tisto obče prikazuje kot patos. Kar je čista sebevednost, s katero duh realizira le lastno početje sebstva kot tisto enostavno obče, ki je abstraktna dejanskost.
Sebstvo torej, po katerem zavest sicer eksistira, ni pa dosegla nič takega, kar bi bila razvita predmetna substanca, ki bi skozi razdvajanje izpolnila lastno postajanje in določenost. Želim reči, tisto čisto abstraktno sebstvo ni nobena izpolnitev duha, v kateri bi substanca sama sebe skozi drugo-bit določila kot Eno. Se pravi, to je le svet, ko je zavest udejanjena v posamezne misli ali v neko mišljeno bit. Zato naj tukaj omenim še naslednje: ta nastali svet ni zavesti vzkalil skozi posredovanje in določanje, pa je zato abstraktni ali pojavni svet, abstraktum razuma če hočete. Na ta način zavest udejanji praznoverje v abstrakcije, ki ga zavest izpelje kot obliko neizpolnjene abstrakcije. Kar seveda ni nič drugega kot čista sebevednost, ki je zavesti nastala kot abstrakcija sebe od sebe samega. Ona pa ni postajanje substance, ampak zgolj ekstaza čistega sebstva kot oblika pojavnega sveta. Ta svet torej ni nobeno postavljeno razdvajanje substance v enem, ki jo proizvede gibanje substance skozi njen notranji razloček, s katerim substanca doseže svojo sebienakost skozi obliko razvejanih občih momentov.
Naj zgornje utrdim še z naslednjim: to početje zavesti, s katerim zavest proizvede le neko enostavno neposrednost, ki je zunanji svet ali tisto sebi enako v obliki občosti, ni čisti pojem. Zakaj ta zunanji svet ni nič drugega kot drugo kot jaz ali čista pozitivnost, s katero si zavest zagotovi njeno bivanje. To je pravzaprav pojavni svet, ki velja kot nasprotje zavesti, ko se zavest prikazuje sebi kot neko drugo, ki je navdušenost kot oblikovana sila.
Ko zavest odriva od sebe sebstvo, je to oblika abstrakcije in svet ni nič drugega kot neko čisto zagotavljanje, v katerem ne gre za nobeno sovisnost sveta. Edini smoter duha je, da proizvede svet kot čisto sebstvo, ki pa ni postavljen odnos, ampak zgolj izražena subjektivnost v obliki enostavne neposrednosti, s katero pa duh sebe ne ohranja v razmerju do drugo-biti. Se pravi, to je zgolj praznoverje v abstrakcije, v katerem obtiči zavest kot čista sebevednost, ki je le neko zadovoljstvo zavesti, v katerem zre sebe kot svojo izpolnitev.