Tisti, ki obvladajo filozofijo, ne pa predmeta filozofije, premalo naredijo za to, da bi se predmet filozofije začelo dojemati iz nastajajočega vedenja. Namesto da aktualizirajo predmet filozofije iz njegove osnove in gibanja substance, filozofijo bremenijo z novimi oblikami vedenja. Zaradi tega se ne rabijo spraševati, kaj je predmet filozofije, češ, saj je filozofija določena skozi discipline ali filozofske panoge. Rečeno drugače, filozofija je določena in zato nima nobenega smisla na novo določati predmet filozofije. Baje se z onim razumevanjem filozofije, s katerim se filozofijo edinole povzdigne, ravno tako nekam pride. In tako filozofija ostaja nerazumljena, ne glede na prizadevanja duha. Skratka, duh kot da želi reči, da še ni prišel čas za to, da se začne govoriti o predmetu filozofije. Zakaj bi se torej mučili z vzpostavljanjem čistega pojma predmeta filozofije, če pa ni volje za to.
Kaj je predmet filozofije? Boste rekli, vse tisto, kar obravnavajo one discipline in še mnoge druge vsebine, s katerimi se filozofija bogati. Ampak na ta način predmet filozofije ni določen na sebi in tudi razvit ni kot čisti pojem. Kar pomeni, da predmet filozofije zastopajo različne vsebine, ki se jih zunanje povezuje. Namreč, če bi bil predmet določen, potem bi bila vzpostavljena njegova osnova ali čisti pojem predmeta, in to kot bivanje predmetne substance v njenem protipostajanju ali čistem dojemu. Pa je vprašanje, zakaj se ta določitev predmeta še ni zgodila in zakaj predmet filozofije ni izpeljan kot čisti pojem.
Danes predstavljajo svet filozofije izražene duhovne moči, forma neposrednega znanja, torej abstraktne vsebine, ki jih duh nekako razodene kot občo sebevednost. Filozofa ne zanima realni predmetni svet in njegovo posredovanje ter postajanje predmetne substance in njen odnos do sebe, ampak samo abstraktna filozofija. Duh verjame v ono prazno abstraktno vedenje, pa ga filozofija kot določen predmet in pojem ne privlači. Bolj kot predmet ga zanimajo različne količine abstraktnega vedenja, skozi katere »jaz drugo kot jaz« doseže resnico zagotovosti samega sebe.
Po mojem mnenju bi se duh moral vprašati, zakaj sploh vztraja pri onem razumevanju filozofije in zakaj ga filozofija kot določeni predmet ne privlači. To namreč, da se ukvarja z različnimi vsebinami, ki da lahko izrazijo predmet filozofije, to je neko početje trmastega duha, ki ga resnični predmet filozofije ne zanima, ampak samo tisto, kar si on predstavlja pod pojmom filozofija in je nekaj nespremenljivega. Ravno ta trmoglavost kaže, da si duh bistva filozofije ne predstavlja kot nekaj, kar izvira iz postavljenega čistega pojma, ampak kot nekaj, kar najdeš v filozofskih delih in so privlačne vsebine. In tako pridemo do ugotovitve, da filozofija danes ni nič drugega kot prazne abstraktne oblike vedenja, ki jih strokovnjaki za filozofijo priporočajo kot nekaj, v kar se naj verjame. To je eden od razlogov, zakaj se danes filozofije ne dojema tako kot vse druge predmete. Toliko le, da opomnim, da je mogoče predmet filozofije izpeljati in ga vzpostaviti kot čisti pojem ali kot njegovo osnovo.
Za konec pa še ta vprašanja: Zakaj se zunanje dojemanje filozofije ne opusti in zakaj se ničesar ne naredi za to, da bi bila filozofija bolj razumljiva? Zgleda da je danes pomembna samo količina vedenja in tisto, ti veš, jaz pa ne vem, ne pa dojemanje predmeta filozofije. Zakaj torej duh noče spremembe in zakaj vztraja v oni lagodnosti? Mar ni čudno, da se filozofija ne premakne iz mesta in da se filozofije ne dojema kot vse druge predmete?