Predmetna in abstraktna svoboda

Written by Jože Požar on 28 junija, 2020 – 5:58 dop -

Duh še ne zaznava, da ima predmetna svoboda to nujnost, da sebe naredi za svoj predmet. Na ta način si samega sebe odsvoji in tudi svojo sebienakost doseže. Pomembno je, da spozna razliko med predmetno in abstraktno svobodo. To sporoča, da se ne sme zadovoljiti s plehkim razumevanjem svobode, ampak da svobodo dojame kot substanco duha, ki jo pozitivno realizirana. Zakaj svet ni samo abstrakcija vedenja, ampak določen svet na sebi. Stvar duha torej je, da je predmetno svoboden in da se naredi objektivnega.

Povprašajmo se, ali duh danes svoje vedenje postavi kot predmet? Odgovor je ne, kajti neposredni svet, ki ga odrine od sebe, je le nadaljevanje sebstva, kar hoče reči, da se ne odsvoji in da svojega vedenja ne postavi kot predmet. To nam odkrije, da svojega vedenja ne odpravi, ampak ga nadaljuje. Razen tega nam takšna dejavnost odkrije, da ne doseže odnosa s seboj. Vse to in še marsikaj drugega je mogoče prepoznati iz njegove napačne odsvojitve. Namreč, kadar duhu ne gre za predmetni svet in njegovo postajanje, ampak samo za to, da odmeče svoje vedenje, je jasno, da ni dejaven na način predmetne svobode. Tisti proč vrženi svet, ki ga najde v sebi, ne odpravi na način predmetne svobode in ga tudi ne postavi, se pravi, sebe ne izpolni kot duha. To nam iztakne, da svojega sebstva ne odpravi na način predmetne svobode, ali, dejaven ni na način logične sovisnosti in postajanja substance.

 

Svoboden duh vedenje odpravi in ga postavi kot predmet, zakaj svoboda je vedenje o sebi. Pa zato velja duha motriti kot tistega, ki stremi sebe narediti objektivnega. Njegova dejavnost je, da pojmi samega sebe in da se zna brzdati, se pravi, ni dejaven po svojem nagnjenju, ampak čez določila, s katerimi realizira svojo odsvojitev. Le tako stopi duh v razmerje do predmeta, za princip pa ima čisti dojem, po katerem je izoblikovan njegov svet. Čisti dojem je torej tisti, ki realizira substanco duha in tako sebe vedočega duha, ki je sebe odpustil iz oblike svojega sebstva.

 

Biti dejaven brez odsvojitve, pomeni uveljavljati abstraktno vedenje. To pa ni predmetna svoboda, ampak abstraktna svoboda, ki izpelje le kako nedokončano negacija sebstva. Zato abstraktna svoboda še ni resnična svoboda, zakaj duh si sebstva ne odsvoji, ampak ga enostavno odrine od sebe, da doseže neposrednost, iz katere naredi kak nasproten svet, ki pa je samo druga oblika njegovega sebstva. Pa je jasno, da je tisto, kar je abstrakcija sebstva, to je le pojavna oblika sebstva. To obliko sebstva pa običajno spelje čisti jaz, ki rad odigra kako svobodo v misli, ki pa ni stvarna izpolnitev, ampak le izražena subjektivna volja.

Tisto torej, kar abstraktno svobodo določi, je to, da nima svoje vesti in svoje morale. Čisti jaz postane dejavnik, ki sliši le samega sebe. Zakaj čisti jaz stremi za tem, da izpelje enotnost s seboj, zato je dejaven na način abstraktnega razuma ali predstavnega mišljenja. Na ta način pa ni dejaven svobodno, saj je njegov predmet kakšna zagotovost zavesti ali nerealna zavest, ki preide na sebi v prazno prikazen sebstva.

Naj sklenem, duh ni svoboden, če ni dejaven v interesu predmetne substance. Zakaj sebstvo duha ali njegovo vedenje mora postati sebi predmetno, in to zaradi tega, da tista čista sebevednost ne nastopa v imenu predmetne substance. Poudarimo, svoboda je predmetna substanca duha, ki jo duh razvije in postavi, da jo določil na sebi. Pa odmetavanje vedenja in posameznih misli ni ni nič drugega kot nekakšna svoboda v misli.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Predmetna in abstraktna svoboda

Sorry, comments for this entry are closed at this time.