Da je filozofija zdrknila na nivo abstraktnega vedenja, kjer vegetira v videzu abstraktne iznajdljivosti, ima zasluge tudi predmetnik filozofije, ki sporoča, da filozofija ni ideja, ki sebe misli, ampak abstraktno vedenje ujeto v pojavnost. To pa je svet sestavljen iz različnih svetov, ki niso notranje povezani med seboj, ampak zunanje. Namreč, predmetnik podarja kategorije, ki jih je zgleda izmislil umski instinkt, ki danes hodi pred svetom in se gre domišljanje abstraktnega vedenja, ki ne izhaja iz nobene osnove in se konča kjerkoli. Se pravi, ko predmetnik filozofije določi umski instinkt, potem ni čudno, če v predmetniku ni najti na primer predmeta, ki bi raziskoval Idejo. Ideja je namreč samo bistvo filozofije.
Tisto, kar je očitno in izstopa v predmetniku filozofije, je dejstvo, da predmetnik ne vsebuje predmeta, ki bi obravnaval odsvojitev duha. Namesto da predmetnik vsebuje vsebine, ki bi obravnavale pojavni svet duha in čisti pojem ideje, v njem najdemo mnoge kategorije, ki jih je najbrž izbral umski instinkt, za katerega pa vemo, da je vedno v pomoč tam, kjer je duh dejaven brez cilja. Se pravi, ker duh, ki sestavlja predmetnik filozofije, ne izhaja iz postavljenega čistega pojma filozofije, izhaja iz nečesa drugega ali iz predpostavke, da prosto izbrane vsebine lahko izrazijo bistvo filozofije. Ko pa duh filozofijo dojema kot igro neživega vedenja, potem filozofija zagotovo ni razumljena po njenem bistvu. In tako kajpak ni čudno, če se v predmetniku filozofije odkrijejo vsebine, v katerih filozofija vegetira kot domišljijski svet, ki ne izvira iz nobene realnosti. To je namreč tisti čisti svet abstraktnega vedenja, v katerem gospodujejo kategorije, učeni pogledi in neposredna umnost.
Če predmetnik filozofije ni ustvarjen iz absolutne osnove, potem je gotovo sestavljen iz naključno izbranih vsebin ali tako, kot ga je sestavil umski instinkt. Ko pa je predmetnik sestavljen brez principa, filozofija razpade na različne abstraktne vsebine, ki niso v nobenem odnosu med seboj. In to je najbrž eden od razlogov, zakaj filozofija izgublja tla pod nogami in tisto priljubljenost, ki jo je nekdaj imela. Namreč, ko duh ne upošteva interesa stvari, potem je jasno, da je dejaven pomanjkljivo.
Jaz menim, da predmetnik filozofije, ki je sestavljen iz slučajno izbranih vsebin, bistva filozofije ne zajame. Se pravi, predmetnik, ki ni ustvarjen na osnovi čistega pojma, je zgrešen, ker duh postavljenega čistega pojma ali občega bistva ne spoštuje. Ko pa predmetnik izdela oni umski instinkt, postane predmetnik zbir naključnih vsebin, ki so posamezne podobe abstraktnega vedenja. To pa je ravno tisti svet, ki je neomejen in se nadaljuje v neskončnost. In tako vidimo, da je to posebna drža duha, ki predmetnik filozofije ne dojema iz gibanja in postajanja pojma, v katerem je uresničena bit. Ko pa duh spregleduje bit in bistvo filozofije, potem je razumljivo, da je treba predmetnik na novo vzpostaviti.
In kaj je najbolj čudaškega v predmetniku filozofije? To, da v njem ni najti predmeta, ki bi se imenoval Ideja. Ta pomanjkljivost pove, da filozofija še ni razumljena iz čistega pojma, da torej filozofija ni dojeta iz postavljene osnove, ki zagotavlja, da bo uresničena njena občost. Zaradi tega je treba umskemu instinktu stopiti na rep in dati prednost ustvarjalnemu duhu. Potem predmetnik filozofije ne bo vseboval naključno izbranih vsebin, ampak samo tiste vsebine, ki izhajajo iz postavljenega čistega pojma filozofije.