Prikazujoče se vedenje

Written by Jože Požar on 4 decembra, 2016 – 7:27 dop -

Kadar duh v izrekanju svojega vedenja, ki je abstraktno in oblika mirujoče substance, izdeluje neki obseg prikazujoče se zavesti, je to podoba nedovršene zavesti. Duh namreč ne izvaja gibanja predmetne substance, ampak izreka samozavestno predstavo prikazujočega se vedenja. Predmetne substance ne dojame kot bit, ki jo je treba vzpostaviti, da bi se izhajalo iz njene postavljene določenosti. Pa od tukaj začetno vprašanje, zakaj se toliko hvaliči abstraktno vedenje, ki ne prehaja v sebi nič drugega. Stvar duha ni vtem, da prikazuje abstraktno vedenje, marveč da izvaja gibanje substance in izreka notranjo nujnost.

Kaj pa če je prikazujoče se vedenje ravno tisto pretirano uživanje, zaradi katerega duh ne doseže svoje odsvojitve in postajanja substance? Ali ni nenavadno, da se duh na eni strani zanaša na neposredno vedenje, na drugi strani pa tega istega vedenja ne razvije in vzpostavi kot čisti dojem. Ali ni dojemanje, ki spregleduje absolutno določenost substance, nekakšen prazen vzdig človeka v sebi? Ali ni izrekanje vedenja direktna izpolnitev jaza, ki pa ni predpostavka za subjekt, ampak le negativna določitev čiste vednosti?
 
129-esej

Ko izrekamo prikazujoče se vedenje, ki ga lahko neomejeno širimo, vedenje nima meje. A delo duha je vtem, da vedenje vzpostavi, da ga zakoliči; vse s ciljem, da dojem in predmet eden drugemu ustrezata. Na ta način predmet pridobi svojo občo določitev v svojem nasprotju, tj. v čistem dojemu.
 
Sprašujmo dalje: Ali niso tiste predstave, v katerih je predmet zgolj neko prikazujoče se vedenje, nekakšna neprepričljiva dejavnost duha? Duh daje videz, kot da verjame v to, da je mogoče s prikazujočim se vedenjem doživeti samo resničnost predmeta. Pri tem pa ne vidi, da sestoji njegova dejanskost v odpravljanju naravnega sebstva. Dalje, ali ni prikazujoče se vedenje beg v abstrakcije, ki zatrdijo, da se išče določenost substance zunaj njenega gibanja? Ali nam prikazujoče se vedenje ne odkriva ravno tega, da duh izbira lažjo pot, ker ga absolutna določenost substance ne privlači? Izdelovanje predstav o spoznavanju, s katerim substanca ne doseže svoje drugo-biti, je malovredno. Sicer pa, ali je res aktivnost duha samo še vtem, da prideluje in predpostavlja predstave sebstva, tj. svoje izobrazbe?

Kadar ima duh za predmet prikazujoče se vedenje, potem je jasno, da je dejaven zunaj absolutnega vedenja, torej zunaj gibanja substance in elementa vedenja, ki je čisti dojem. Potem je tudi razumljivo, da duh odtujuje svoje sebstvo ali tisto negativno njega samega, torej čisti jaz sam, s katerim zagotavlja edino to, da mu ne gre za čisti dojem in resničnost, ampak edino za to, da predstavi in aktualizira svoje sebstvo. Ono ni nič drugega kot prazna prikazen vedenja, s katerim si duh daje zavest sebstva. A dejavna zavest, ki ne doseže postavljene substance, ni produktivna, če sebstva ne vzpostavi v načinu, tj. v elementu čistega dojema. Zakaj tisto, kar je samo bistvo predmetne substance, to je gibanje substance v njeno proti postajanje, ki je njena določenost. S tem je doseženo tisto drugo substance, ki je podoba razvejanih občih momentov substance. Filozof Hegel v Sistemu vede zapiše naslednje: »Vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi negativum samega sebe ali svojo mejo.«


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Prikazujoče se vedenje

Sorry, comments for this entry are closed at this time.