Kaj pomeni biti dejaven s pozicije filozofa? Ali to pomeni oblikovati svoje sebstvo kot postavljeno nasprotje, nato pa to čisto sebstvo tolmačiti in mu podariti videz plehke podobe? Ali pa to pomeni, odsvojiti svoje sebstvo in se postaviti kot predmet, z namenom, da se znebiš svoje lastne subjektivnosti? Enako resno vprašanje je tole: Ali je odnos filozofa do samega sebe postavljen že s tem, da odrine od sebe vedenje? Ali ni filozof na ta način dejaven nekam lahkomiselno, saj s takšno dejavnostjo ne spreminja ničesar? S takim predstavljanjem je filozof dejaven prosto in ne izhaja iz nobenega postavljenega razmerja ali postavljene osnove pojma, s katero manifestira svojo dejanskost kot ustvarjalno moč.
Filozof je danes odtrgan od središča notranjosti, tj. od enostavnega odnosa proti sebi. Pričakovati je, da bo stopil v notranjost in spoznal, da je razodetje globine absolutni dojem. Zakaj princip filozofa bi naj bil, biti dejaven na proti postavljeni način.
Ali še ni nastopil čas, ko bi se naj filozof začel spraševati, kaj je tisto, kar je najprej nekaj prvega in kaj tisto, kar je drugo prvega? Ali ni napočil čas, ko se je treba vprašati, kaj je najprej in kaj notrino postavlja v dejanskost? Dalje, ali se z logično sovisnostjo začetka, ki je nastajajoče vedenje, in ga prikazuje Heglov Sistem vede, ne začenja princip filozofije? Namreč, če se filozof ne bo začel spraševati, kaj je nastajajoče vedenje, kaj čisti pojem, kaj obča ideja, kaj absolutno vedenje, potem bo zanesljivo še naprej begal in se izgubljal v abstraktnih svetovih in tistih kategorijah, ki lahkomiselno nastopajo v imenu predmetne substance. Filozof bi se naj vprašal, kako duh sebe odpravi in kako se dvigne na stališče mišljenja? Ali ni tisto abstraktno modrovanje brez smotra in pravega cilja nekam neplodno? To se sprašujem, zakaj ko si pogledamo sodobna umetniška dela, vidimo, da sodobna umetnost raziskuje notrino in njeno gibanje; kar stremi reči, da bi naj tudi filozof raziskoval notrino. Se pravi, filozof bi naj miselno raziskoval prav tisto, kar raziskuje sodobna umetnost, to pa je enotnost človeške in božanske narave. Namreč filozofu bi naj bila notrina in njeno gibanje še posebej zanimiva, ker gibanje notrine in njeno postajanje vzpostavi element vedenja, ki je čisti dojem. Hočem reči, gibanje notrine in postajanje absolutnega vedenja je predpostavka ali metoda določenosti, ki je tisto logično obče. In to je element vedenja, ki bi naj filozofa še posebej mikal, ker je to način, kako duh vzpostavi sebe kot predmet. To je tista osnova ali temelj, ki jo je G. W. F. Hegel razvil v Sistemu vede.
Če filozof ne bo začel spoznavati vsebin nastajajočega vedenja, ki je prva veda filozofije, tudi elementa vedenja, ki je metoda absolutnega vedenja, ne bo spoznal. Lepega dne si bo moral priznati, da se izgublja v abstraktnem filozofiranju, ki metode čistega dojema ne spoštuje. Skratka, če filozof ne bo začel spoznavati nastajajočega vedenja, bo še naprej capljal za sodobno umetnostjo, ki raziskuje prav tisto, kaj gre duhu po njegovi razvojni stopnji. To pa ni nič drugega kot veda izkustva zavesti ali nastajajoče vedenje, s katerim je zakoličen cilj vedenja, s katerim najde vedenje samo sebe.