Princip nesvobode se mora opustiti

Written by Jože Požar on 23 novembra, 2014 – 7:28 dop -

         Politik, ki nima o sebi niti najmanjšega pojma, zagotovo živi v abstraktnih predstavah. Zato takrat, ko želi z besedo kaj resničnega oblikovati, mora opustiti princip nesvobode. Beseda je namreč orodje, s katerim lahko demonstrira silo govorjenja ali pa svojo izobrazbo, vendar pa prazna beseda ne zadostuje, če želi biti dejanski in uspešen politik. Kot politik bi naj bil predvsem ustvarjalno aktiven. Takšnih politikov pa ni veliko, zato ni mogoče dejati, da se danes politik zavzema za realnost in njej pripadajočo čisto dejanskost. To omenjam, kajti za politika našega časa je očitno pomembno le to, da sodeluje v razpravah in da iz svojih abstraktnih predstav naredi kakšno osebno hipotezo. Z njo pa kot da želi opozoriti, da ga realnost predmeta in postavljen odnos do čistega pojma ne privlači; prav to pač glede na to, da se politik običajno izgublja v mnogih vidikih. S pogledi odseva, da tisto, kar naredi z besedo, ni nikakršna realnost in čista dejanskost, ki pripada pojmu predmeta.
 
Politik-in-izobrazenec-Če ne moremo govoriti o čistem pojmu, potem tudi ne moremo govoriti o dejanskem vedenju. In kot midva enostavni svet razumeva, politik in učenjak ne spoštujeta principa čiste vednosti, s tem pa elementa vede, ki je čisti dojem.
 
         Kot sem že omenil, človek obstane v abstraktnih predstavah, kadar mu ne gre za noben opredeljeni predmet. Enako velja za visoko izobraženo dušo, ki pred svojim imenom vpisuje abstrakcijo dr., s katero kot da naznanja doseženo širino vedenja in predvsem to, s kakšnim bremenom so otovorjeni njegovi možgani ali koliko brez duhovnega sebstva se pretaka po možganih. Kakšnega drugega smisla verjetno nima znak pred imenom. Kajti tudi za najširše izobraženo dušo tega časa bi naj veljalo, da mora najprej sebe odpraviti v besedo in misel, ki pa je abstraktna oblika neposrednosti in še ni postavljeni čisti pojem predmeta ali kaka določna duhovnost. Zaradi tega tudi ni moč pritrditi, da ona abstrakcija ali znak pred imenom naznanja, da je dejaven s principom. Znak pred imenom je abstrakcija, ki predstavlja brez duhovno sebstvo osebe, kar pomeni, da znak ne zastopa odličnih naravnanosti osebe ali kakšno izgotovljeno dejanje duha. Sicer pa to zunanje postavljanje učenosti in potem tisto, kar ta učenost napravi z besedo, ne izžareva vedno harmonije. Izobrazba kot takšna še ne zagotavlja, da učenjak spoštuje čisti pojem in obstoj notranjosti v mišljenju.

         Dejstvo je, da se v zadnjih dvajsetih letih politik in izobraženec pojavljata kot graditelja dejanskega sveta. Ta dva sta svojo čisto dejavnostjo obilno prispevala k (ne)organiziranosti države ali k temu, da država ni(je) organizirana skozi čisti pojem. Država je namreč pojem, ki ga je treba vedno znova postavljati kot čisti pojem. To postajanje čistega pojma je tista sposobnost, ki organizirati državo tako, da bo umno učinkovala. Kajti če kje, potem bi naj učenost izžarevala ravno tam, kjer država biva skozi svoj postavljeni čisti pojem. Ta zagotavlja, da država eksistira kot tista, ki se odnaša do sebe skozi postavljeni čisti pojem. On je tista resničnost, v kateri biva notrina države v njenih postavljenih občih momentih. Drugače rečeno, to je način organiziranega duha demokracije, ki uresničuje umno državo.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Princip nesvobode se mora opustiti

Sorry, comments for this entry are closed at this time.