Princip politika bi naj bil, da samega sebe odsvoji kot predmet in se na sebi spozna kot postavljena občost predmeta

Written by Jože Požar on 13 januarja, 2013 – 8:25 dop -

         Če želimo izvedeti, kako danes deluje politik, potem si moramo ogledati dejanskost, ki jo odriva od sebe skozi govorico; v njej najdemo politika kot njegovo raztrgano abstraktno podobo ali čisti jaz kot sebstvo sploh. In če si ta kaos oblik ogledamo bliže, vidimo, da v predstavi manjka reč-stvar. Namesto nje eksistira politikov čisti jaz v oblikah abstraktnega najstva ali izginjajočih se možnosti, ki so največkrat zunanje vezana na vsote denarja ali prazne abstrakcije (to so tiste brezvsebinske abstrakcije, ki jih prikazuje sodobna umetnost). Torej, v govorici politika ni zaslediti nič takega, kar bi bila konkretna podoba reči. Pa tako smemo reči, da politik spregleduje interes reči. Ta pomanjkljivost nam poskuša povedati, da politik namesto reči uveljavlja svoj jaz, njegov predmet razprave je on sam.
 

Ali je to gibanje sem in tja zgolj kako zunanje prilagajanje, ali pa je to le abstraktna negacija jaza, s katero spet hvališ svojo moralnost?

 
         Politik deluje subjektivno, pri tem pa o tisti reči, o kateri kot da razpravlja, ničesar ne pove; če pa, potem skozi uveljavljanje jaza, na katerega pripenja preroške misli ali tiste neke instinkt interese. Ob tem pa seveda ne pozabi omeniti, da je istega mnenja tudi njegova stranka ali strankarsko poveljstvo. Za takšno zunanjo aktivnost politik ne potrebuje principa; njegov princip je to, da sebe kot abstraktno osebo odmeče tja ven. Se pravi, on deluje zgolj s smotrom, da sebe predstavi kot čisti jaz v enostavnih podobah. One so tiste, ki lahko največ povedo o tem, kako on dojema sebe kot politika. Rečeno še tako, ker politik deluje brez vsakega principa, lahko sebe prosto odmetava ali se gre to neko subjektivno igro gospodarja in hlapca v enem.

         Zakaj politik deluje brez principa?

         Poglejmo tisti predmet razprave bliže, da vidimo, ali je on samo bistvo politika. Najprej 1, vidimo, da je njegov predmet razprave on sam, saj sebstvo odpravlja v podobe čistega jaza. 2, svoje dejanske odsvojitve ne prepoznava kot boj z vsebino one stvari. 3, v predmetno razpravo vključuje prerekanje z mnenji nasprotnikov. Se pravi politik se obnaša tako, kot da ne ve, da si mora najprej svojo zavest odsvojiti in se postaviti kot samozavedanje, tj. kot predmet. Razen tega mu ni jasno, da ne more delovati kot gospodar in hlapec v enem. Kajti ta podvojitev na dva ekstrema ga odkriva kot tistega, ki ne deluje z nobenim principom. Pa je tako njegova neučinkovitost povezana z odnosom do samega sebe, ki ni nič drugega, kot odnos do jaza.

         Sicer pa politik svojimi izvajanji očitno odseva, da ga reč-stvar v njenih občih momentih ne zanima. Njegov interes je usmerjen proč od reči in predvsem v sebe, to je v sebstvo, ki ga od sebe odriva kot gospodar in hlapec. Zaradi tega ni nič nenavadno, če do odločitev ne pride skozi predmet razprave, ampak skozi hlapčevsko zavest, ki je podoba čistega jaza. Namreč v odpravljanju samega sebe je njegov predmet jaz. Jaz, ki nam odkriva, da politik ne deluje v interesu reči, ampak za to, da sebe predstavi kot sebstvo.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment