Profesor in njegova domačijska ekonomija: čisti jaz sem jaz

Written by Jože Požar on 17 februarja, 2013 – 7:56 dop -

         Profesor je abstraktna oseba, ki idealizira samega sebe. Kadar fiksira en čisti uvid, išče njegov umni instinkt drugi uvid, in tako si samega sebe neposredno zagotovi. Govori tekoče in skorajda premišljeno. Ko pa odtujuje kako koristno spekulacijo, ki jo ve kot sebe dejavno zavest, stopi njegovo samozavedanje na plan kot lastna resnica. In ko predočuje abstraktno vedenje ali neposredno nastopa kot čisti um, postane spekulacija njegov užitek. Ona je čista podoba enostavnega sebstva, odpuščeno brezduhovno sebstvo ali on kot abstraktna oseba v podobi tistega sebienako ostajajočega se čistega sebstva. To je profesor, ki si je odtujil samega sebe v abstraktno predstavo, v kateri so zbrani njegovi osebni uvidi, vedenje kot tako in seveda momenti čistega uma v pomenu preseganja vedenja kot takega. Skratka, profesor si samega sebe odsvoji z idealizmom, kot čistim zagotavljanjem abstraktne realnosti in prehajanja od pogojenega do pogojenega, ki se zunanje nadaljuje v nekaj, kar naj je.
 
Profesor

Občagoljufija profesorja je, kadar si samega sebe zagotovi v podobi neposrednega uma ali kake čiste zatrditve.

 
         Da bi bil profesor na sebi zares bil profesor, si mora brezduhovno sebstvo vsakič znova odsvojiti. Svoje naravno sebstvo mora odpraviti in se postaviti kot čisto sebstvo, kot čisto vedenje sebstva o sebi. Odtujen v svoje nasprotje kot zagotovost samega sebe, je svoja sebevednost. Ta podoba ni kaka prosto odtujena oblika čistega vedenja, temveč je to njegovo čisto sebstvo razgrnjeno v momentih. Profesor torej v svojem nasprotju, kot čistem vedenju sebstva o sebi, najde samozavedanje kot čisti jaz. To je zagotovost kot drugo njega samega ali čista zavest o njem samem. V neposrednem nastopanju je to čisto zagotavljanje abstraktne realnosti, ki je produkt domače ekonomije čistega jaza in jaza, ki se vzajemno zagotavljata. V rezultatu je to vsa realnost kot izpolnjeni čisti um, ki napotuje na onstranstvo; idealizem torej, ki je v končnem rezultatu enostavna neskončnost kot eno samo zagotavljanje.

         Profesor sebe izpolni z neposrednim napotitvami. V besede kliče tisto čisto umnost, ki jo izreka kot čisto bitnost reči. Takšen idealizem se običajno premetava od pogojenega do pogojenega in vedno napotuje na nekaj drugega. Zato je idealizem profesorja vzpostavljen zgolj kot negativna enotnost razločkov ali kot profesorjeva zavest, ki je absolutno zrenje, razpuščeno v mnoge jaze. Namreč, profesor še nima vedenja o tem, da je njegovo razdvajanje v nasprotje prav tisto, v katerem ima zagotovost samega sebe. Do tega spoznanja mora profesor šele priti, če želi, da se bo vzpostavil kot tisti, ki je v svoji odsvojitvi postavljen kot predmet. Zaenkrat profesor daje prednost čistemu umu, svoje odsvojitve pa še ne jemlje dovolj resno. Zato v neposrednem nastopanju deluje na način, da je njegov predmet on kot čisti jaz. On sam je njegovo predmetno bistvo, pa se zato tudi sklicuje na njegovo samozavedanje ali čisti um, ki je tisto čisto zagotavljanje in potem neko drugo zagotavljanje. Vse to je profesorjev idealizem, v katerem si samega sebe odtuji kot samozavedanje, ki napotuje in je nenehno tam čez.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment