Filozof G. W. F. Hegel v delu z naslovom Um v zgodovini, razmišlja o interesu. Partikularni interes je danes pričujoč vsepovsod tam, kjer obstajajo nasprotja v družbi. Zato se mi zdi primerno, da del razmišljanja o interesu objavim. S tem bo bralcu osvetljen interes, ki ga filozof imenuje strast, kolikor se individualnost položi v kak predmet.
»Zakoni, principi ne žive, ne veljajo neposredno po samih sebi. Dejavnost, ki jih uveljavlja in jim daje bivanje, je človekova potreba, gon, in dalje, njegovo nagnjenje in strast. Da nekaj spravim do dejanja in do bivanja, mi mora do tistega kaj biti; jaz moram biti pri tem, z izvršitvijo se hočem jaz zadovoljiti, – biti mora moj interes. Saj interesse pomeni »biti v tem, pri tem«; smoter, za katerega naj bom jaz dejaven, mora na kakršenkoli način biti tudi moj smoter; jaz moram pri tem obenem zadovoljiti moj smoter, dasiravno ima smoter, za katerega sem dejaven, še mnoge druge strani, po katerih se me nič ne tiče. To je ta neskončna pravica subjekta, drugi bistveni moment svobode, da se subjekt sam najde zadovoljnega v kaki dejavnosti, delu; in če naj se ljudje za kaj interesirajo, morajo pri tem moči biti dejavni, tj. pri kakem interesu zahtevajo svoj lastni interes, hočejo same sebe imeti v tem in najti v tem svoje lastno samoobčutje.
V demokraciji gre za oblikovanje umnega, ne pa za uveljavljanje posameznih interesov. Pomembno je zlasti to, da je svoboda določena s čistim dojemom in da demokracija nima za princip subjektivne volje, temveč uvid obče volje. Zakaj najboljša demokracija je tista, v kateri vlada tisto obče, ki udejanja svobodo in religijo ljudstva. Zato so one delitve na nasprotja ali ideologije, neproduktivna dejavnost abstraktnega razuma, ki povzdiguje interese in strasti. Interes namreč izključuje občo voljo ali tisto dejansko obče, ki je duhovna substanca razvita v njeni osnovi.
Pri tem se je treba izogniti nekemu nesporazumu: graja se, v slabšalnem smislu se po pravici reče za kak individuum, da je nasploh zainteresiran, – zainteresiran je rečeno zase – tj. zasleduje le svojo privatno ugodnost, tj. to privatno ugodnost izolirano, le svojo stvar, brez nastrojenosti za obči smoter, v priložnosti, ko gre za le-tega, zasleduje le onega svojega, deloma tudi proti onemu (občemu), z njegovo krnitvijo, na njegovo škodo, z njegovim žrtvovanjem. Nekako v nasprotju z dostojnostjo češ, hočem zadovoljiti mojega duha in sem trdovraten pri tem. A kdor je dejaven za kako stvar, ta ni le zainteresiran nasploh, temveč zainteresiran pri tem: – jezik ta razloček pravilno izraža. Zatorej se ne zgodi nič, nič se ne izvrši, ne da bi individui, ki so pri tem dejavni, zadovoljili tudi sebe; – sebe: oni so partikularni, tj. oni imajo posebne, sebi svojstvene, dasi z drugimi skupne, potrebe, gone, – torej iste kot drugi, take, ki se po vsebini od potreb, gonov drugih ne razločujejo; – interese sploh: med temi interesi ni le interes lastne potrebe in volje, temveč tudi interes lastnega uvida, prepričanja, ali vsaj smatranja, mnenja; če je drugače že zbujena potreba rezoniranja, razuma, uma. Tedaj ljudje zahtevajo tudi, če naj bodo dejavni za kako stvar, da jim ta stvar tudi ustreza, sploh, da s svojim mnenjem, prepričanjem, pa naj bo o dobrosti stvari, njeni pravici, koristnosti, ugodnosti zanje itn., so zraven. To je posebno neki bistven moment našega časa, ko ljudje niso več tolikanj pritegnjeni k čemu po zanašanju in avtoriteti, temveč s svojim lastnim razumom, po samostojnem prepričanju in smatranju hočejo posvetiti kaki stvari delež svoje dejavnosti. Dandanašnji so privatni interesi povezani z občim.«