Koliko stvarnega sveta pridela razumnik, ki sebe dojema kot intelektualca in tudi kot oboževalca čiste vednosti, ni pomembno, saj je odločen, da je mogoče z lastno vednostjo, ki je gotovost njega samega, pridelati resnične svetove. Zakaj čista vednost kot jaz je njegov dejanski svet. Zato bi naj imela čista vednost kot jaz povsod pravico nastopati v imenu substance, pa je jasno, da razumnik ne dvomi v moč čiste vednosti, ki jo najde v sebi in iz nje naredi enostavno neposrednost. Njegov cilj je, izpeljati abstraktno svobodo v subjektivnem smislu, ki jo danes razumnik povsod hvali.
Razumnik dojema neposredno dejanskost kot resničen svet. A ta svet je le abstraktna končnost, nekaj neposrednega, ki ne prehaja v drugo samega sebe in je zato le subjektivna drža ali čista vednost kot jaz. In ta bi naj bila že v samem začetku nekakšen dovršeni svet razumnika, ki je od individualnosti prežet in kot tak celo umen svet. Kar stremi reči, da je čista vednost kot jaz neposredna dejanskost, ki je ni mogoče osvoboditi od abstrakcije. Kajti ko je razumnik odločen, da je v neposrednosti mogoče najti ločena svetova zavesti in samozavedanja, nima želje, da bi bil dejaven v obliki postajanja.
Svoboda v subjektivnem smislu ima za smoter le tisto, kar je početje in gnanje zavesti. Vsebina je končna in se jo zgolj zatrjuje. To je torej svoboda v subjektivnem pojavljanju, ko duh svoje vedenje postavi kot fiksirane določenosti. Kar je neposredna dejanskost ali čista stvar sama, kajti ni predmet, ki bi bil posredovan in določen v postajanju. To je tista sodobna vzvišenost, ki ne poveličuje predmeta, ampak subjektivno doživetje. Drugače rečeno, brez objektivnega gibanja se svoboda kaže v subjektivni nastrojenosti ali kot neka gotovost samega sebe. Duh izdaja svoje početje in gnanje zavesti za najabstraktnejšo resničnost. Namreč to, da je čista vednost jaz, to pomeni, da je njegov predmet neposredno vedenje.
Naj zgornje osvetlim še tako: predmetna substanca v svoji neposrednosti ni nič drugega kot vedenje razumnika, ki je gotovost njega samega. To hoče reči, razumnik kaže svoje vedenje in predmet vedenja kot nekaj istega. Zakaj vedenje kot tako ima menda prednost, ker bi naj bilo sposobno izpolniti gibanje predmetne substance in njeno določenost. Zato neposredna dejanskost substance, ki je njegovo vedenje, sebi enakosti ne potrebuje. Kar odkrije, da ima vedenje razumnika najbrž to ugodnost, da je zmožno nastopati v imenu substance. In to ne glede na to, da neposredna dejanskost ni dosegla proti postajanja, v katerem predmetna substanca doseže svojo določenost.
Razumnik si torej krajša pot tako, da enači svoje vedenje s predmetno substanco in njenim gibanjem. Predmetna substanca je njegovo vedenje ali neposredna dejanskost, pa zato ni čudno, da predmet ni nič drugega kot čista vednost kot jaz, kar je abstraktna dejanskost. To je torej dejaven razumnik, ki svoje vedenje predstavi s smotrom, da povzdigne čisto vednost kot jaz. Le tako sta njegovo vedenje in predmet vedenja isto, ali, predmetna dejanskost je njegovo abstraktno vedenje.
Predmet razumnika je torej gotovost njega samega, ki je oblika abstraktnega vedenja. To je tisto čisto obče, ki je neposredna dejanskost ali njegovo vedenje. Razumnik ve svojo svobodo kot neposredno vedenje, ki pa ga ni posredoval. Razumnik torej sebe izpolni kot čisto vednost kot jaz, ki nastopa v imenu predmetne substance. To je pravzaprav izgotovljeni svet njega samega, ki pa ni dosegel nasprotja ali drugo samega sebe. Potemtakem je njegov predmet zgolj neposredno vedenje, ki je prežeto od individualnosti; kar hoče reči, njegov predmet sploh ni predmet, kajti je le neki v lastno individualnost dovršeni svet, ki ni nič drugega kot čista vednost kot jaz, ki je ujeta v pojavnost.
Razumnik danes hvali čisto vednost kot jaz, ta pa je je povsem abstraktna. On torej oblikuje svoje vedenje s smotrom, da izdela predstavo svoje čiste vednosti. Zakaj njegov predmet je gotovost njega samega, rečeno drugače, predmetna substanca je njegovo vedenje, zato predmet ne doseže svoje dejanskosti. Potemtakem je neposredno vedenje izražena svoboda v subjektivnem smislu, ki ni nič drugega kot čista vednost kot jaz, ki je neka predstava, v kateri je predmet prikazen.