Razumnik in metoda čistega pojma

Written by Jože Požar on 19 maja, 2013 – 5:32 dop -

         Tista enostavna neskončnost razumnika, se običajno razvleče v posamezne predstave. Razumnik ne izhaja iz konkretnih občih momentov, ki so tisto določno proti postavljeno nasprotje, ampak se prepušča predstavljanju. Razumnik odtujuje brezduhovno naravno sebstvo, ki je njegovo vedenje kot tako. Razumnik torej zgolj odpušča naravno sebstvo, s tem da ga oblikuje v posamezne in med seboj ločene abstraktne predstave, ki imajo svoje samostojno življenje in ena poleg druge preživljajo to neko potepuško bivanje. Tako da je tisto odpuščeno čisto sebstvo razumnika odtujeno vedenje, ki ni nič drugega kot ostajajoče sebienako čisto sebstvo. To je torej odtujeni čisti svet razumnika ali nebistveno sebstvo, ki ni vzpostavljeno v podobi predmetnega elementa in tako tudi ne kot tisto eno samega sebe, ki je moment negacije kot razdvajanje v svojo sebienakost.
 
Razumnik

Mogoče ta podoba ni najboljša ilustracija predmetnega elementa, pa vendar, podoba bi naj ponazorila sebevednost kot čisto obče bivanje v nasprotju, ki je sebienakost.
 
         Kot je mogoče zaznati, svet razumnika ni vzpostavljen s principom ali skozi nasprotje postavljenimi momenti občosti. Njegov čisti svet je le neko početje zavesti v sami sebi, ki je tisto gibanje brezduhovnega sebstva, ki pa ni vzpostavljeno kot čista enostavna neskončnost. Smoter razumnika je zgolj v tem, da svoje vedenje razgrne v ločene podobe, ki jih posreduje in so neki izpopolnjeni čisti abstraktni svetovi, v katere podaljšuje svoje vedenje. Vmes lahko razumnik skoči še v kak drugi svet, s katerim predstavi še kakšen zanimiv pojav, ki obogati njegovo predstavo. Se pravi razumnik izdeluje čiste svetove, ki ne izhajajo iz določno postavljenih občih momentov. On enostavno odtujuje vedenje in odpušča sebstvo v abstrakcije. Na ta način ne izpeljuje nič takega, kar bi bila neka neposredna reč in bi na sebi prehajala v svojo določenost. Razumnik v svojem prizadevanju interpretira brezduhovno sebstvo in samega sebe kot duha določno ne vzpostavi. To želi le spomniti, da razumnik ne odpravi svojega naravnega sebstva s principom. Brez principa pa seveda ni vzpostavljeno nasprotje neposredne reči, niti odpraviti notrino reči, kjer se začenja gibanje reči, da bi notrina prešla v ono določno postavljeno sebienakost. Naj zgornje povežem še tako, razumnik nima metode čistega pojma, s katero je vzpostavljeno tisto isto je isto one reči ali sebstvo kot čisto sebstvo.

         Vedenje razumnika je torej tisto, ki ga požene ven in v njegove čiste svetove, kjer najde samega sebe kot tistega, ki je svoje vedenje odpuščal. Tisto torej, kar razumnik zunaj sebe pridela kot njegov čisti svet, ni nič določno odpravljenega in vzpostavljenega, to je zgolj ono od sebe odrinjeno vedenje kot gola oblika mnogopomenskega, ki jo je zavest uredila v neko obliko abstraktnega sveta, ki eksistira. In tukaj naj posebej osvetlim še naslednje: tam, kjer obče ne določa samo sebe, tam razumnik konča svoje prizadevanje v brezpojmovnem predstavljanju. Ono mu pravzaprav nazaj sporoča, da si naj metodo čistega pojma ogleda, kajti v logiko odpravljanja reči spadajo predpostavke čistega pojma.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment