Realnost

Written by Jože Požar on 2 avgusta, 2015 – 6:03 dop -

         Razumnik v spoznavanjih zaznava realnost, a je ne dojema kot popolnost. Podobno se do realnosti obnaša politik, ki vsako realnost skrči na kako izrečeno misel. Enako se do realnosti obnašajo sistemi, (zdravstveni, univerzitetni, itd.), ki svojo realnost dojemajo čez denarna sredstva. Zaradi poenostavljanja realnosti se je koristno vprašati, zakaj si duh prevaja realnost v denarna sredstva in čemu služi to poenostavljanje realnosti. Namreč, če kaj, potem je danes očitno zlasti to, da je realnost dojeta kot ravnodušnost, kateri ne pripada nobena dejanskost.

         Gremo po vrsti in najprej odgovorimo na vprašanje, kaj je realnost. Ona je zgleda razumniku a priori razumljiva, pa se zato z realnostjo ne ukvarja. Da pa bi tukaj podali dosledni odgovor, si pomagajmo s filozofom G. W. F. Heglom, ki realnost pojasni tako: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije, nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost.« Hegel pravzaprav odkriva, da je treba realnost jemati kot popolnost, kot absolutno realnost. To želi reči, da realnosti pripada njena dejanskost, to pa je abstraktna občost ali nasproti postavljeni obči momenti realnosti. Realnost namreč ni samo abstraktna neposrednost, temveč je obstoj realnosti v njeni nasebni določenosti ali dejanskosti, ki je tisto čisto drugo nje same. Realnost torej ni zgolj abstraktna bit, temveč je razvita v njeno popolnost kot uveljavljena negacija. Zakaj prav popolnost je skupek vseh momentov realnosti, ki je izvorna določenost ali obči element vzajemnega učinkovanja.
 
Realnost-

Realnost vsebuje negativnost in samo skozi njo je realnost določena. Kajti realnost v njeni določni dejanskosti je popolna realnost.
 
         Če je zgoraj pokazano, da je realnost popolnost, potem nam zdaj mora biti jasno tudi to, da razumnik, politik in še kdo, realnosti ne dojemajo v povezavi z njeno proti postavljeno dejanskostjo. Njihova realnost je zgolj abstraktna realnost, saj ni razvita v svojo proti postavljeno določenost ali afirmativnost, ki je realnost v njeni določenosti. To želi dejati, da razumnik realnosti naj ne bi doumel kot nekaj neposrednega. Namreč, kadar duh ne demonstrira realnosti kot popolne reanosti, potem pač ne prikazuje realnosti kot tiste, ki ji pripada njena dejanskost. Na primer, če nekdo govori o realnosti na ta način, da realnost kaže kot nekaj neposrednega, potem so to zgolj abstraktne predstave, potem pač govoriči samo o abstraktni realnosti, ki pa ni nobena določna realnost. Govoriti o realnosti tako, da jo izrazimo z neko mislijo, pomeni, ne govoriti o popolni realnosti, ampak o abstraktni realnosti. Za primer: drevo ni drevo samo skozi deblo, temveč je to skozi deblo in razvejenost, ki postavi razloček. Razvejenost je tako tista določna realnost, s katero drevo doseže svojo dejanskost.

         Torej, kadar razumnik govori o realnosti tako, da realnost celo izrazi s kakim številom, potem realnosti ne jemlje kot popolnost; kot realnost, kateri pripada njena dejanskost. Duh torej, ki realnosti ne dojema kot popolnost, ki je njena nasebna določenost, realnosti ne dojema skladno. To pa ne pomeni nič drugega kot to, da realnosti ne odpravi in je ne dojema kot postavljeno dejanskost. Rečeno drugače, realnost je končnost, katere neskončnost je njena določenost.

         Za konec pa le še to: realnost = resničnost, stvarnost. Realnost torej ni zgolj abstraktna neposrednost, temveč je neposrednost in posredovanje. Zato tisti, ki realnost dojemajo kot nekaj zgolj končnega, realnosti ne priznavajo njene dejanskosti. Ko pa realnost ne doseže svoje dejanskosti, potem je mogoče realnost neomejeno širiti, takšna realnost pa ponuja le prazne besede.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Realnost

Sorry, comments for this entry are closed at this time.