»Realnost je treba jemati kot popolnost, kot afirmativnost, . . . »

Written by Jože Požar on 15 februarja, 2015 – 7:56 dop -

         Kadar pojem nima nobene realnosti, potem pojmu ne pripada nobena dejanskost. Potem je resničnost vsebine prepuščena zunanjemu določanju; in potem se tudi zavest izraža kot vnanjsko določanje in ne izhaja iz nobene realnosti. S tem pa tudi svoboda ni določena skozi predmetno realnost in njeno določenost, ampak kot tista, ki se oklepa abstraktnega sveta. Na ta način pa duh ne doseže začetne enotnosti pojma in realnosti. Njegov smoter je tisto ne dejansko zunanje ali prazen absolut. Potemtakem, kadar duh ne doseže popolne realnosti, je dejaven nedosledno, smisel realnosti pa je enostranska.

         O duhu, ki ne doseže popolne realnosti, govori sodobna filmska umetnost svojimi deli (film z naslovom Sodnik), prav tako pa naš super izobražen človek, ki prek medijev kaže, kako dojame realnost. Ta duh običajno obstane v neposredni realnosti, dejanskost realnosti pa izpelje kar iz samega sebe. Pri takšnem razumevanju realnosti pa duh ne doseže popolne realnosti. Kajti popolno realnost tvorita realnost in njej pripadajoča dejanskost; ta pa je določena občost pojma. Zato duh, ki se obnaša kot abstraktni razum, čistega pojma ne doseže. To nam razkriva, da njegov smoter ni čisti pojem ali razdvajanje pojma, s katerim je neposredna realnost pojma postavljena kot njej pripadajoča dejanskost.
 
Realnost-dejanskega-Realnost vsebuje negacijo. Tako je realnost skozi svojo negativnost določena kot kvaliteta. Zaradi tega je treba dognati realnost kot popolnost.
 
         Vprašajmo se, kaj potem zastopa dejanskost neke realnosti? Prav tisto, kar duh od sebe odrine in je neko njegovo čisto vedenje, ki pa je zgolj sebstvo zavesti. Ta duh se zanaša na svoje vedenje in na tisto goljufivo svobodo, ki pa ni predmetna svoboda. Kajti kakor neposredno realnost pojma dojame, je zanj realnost pojma zgolj neko nadaljevanje njegovega vedenja, v katerem pa se realnost razgubi v neskončnost in izgubi svoj pomen.

         Bistveno je spoznati, da realnosti pojma pripada dejanskost. Zakaj? Zato ker »realnost je treba jemati le kot popolnost, kot afirmativnost, ki ne vsebuje nobene negacije«, tako zapiše Hegel. In to je pomembno vedeti, saj pojmu, ki nima nobene določne realnosti, ne pripada nobena določna dejanskost. In kaj danes svojo govorico izpoveduje ta naš super izobraženi človek? Prav to, da realnosti ne dojema kot popolnost. Zaradi tega je prisiljen izpeljati samega sebe kot čisti jaz. S tem pa seveda ona neposredna predmetna realnost ne doseže svojega nasprotja, ki je čista dejanskost; njo običajno zastopa čisti jaz. Na ta način pa je svet tega duha le neki vnanjsko določen svet ali vrenje njegovega vedenja. Od tukaj tudi izvirajo tista prazna predpostavljanja in možnosti, ki niso nič drugega kot ekstaza njegovega vedenja. Duh se zanaša na svojo izobrazbo, ki stopi v bivanje kot čisto sebstvo, ki pa je le dejanskost njega samega, ne pa dejanskost realnosti pojma. Naj povzamem, dejanskost, ki pripada neposredni realnosti, uresniči popolno realnost. Popolna realnost je kvaliteta in vsebuje moment negativnosti, spričo katere je realnost določena na sebi kot njej pripadajoča dejanskost.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za »Realnost je treba jemati kot popolnost, kot afirmativnost, . . . »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.