Reč je sebi enaka, je eno in čista občost

Written by Jože Požar on 16 septembra, 2013 – 1:24 pop -

         Oglejmo si dejavnega duha, ki ne upošteva logične nujnosti ali metode čistega pojma, v kateri notrina stopi sebi nasproti in vzpostavi reč kot Eno. Videz je, kot da ga še ne zanima metoda čistega pojma zaradi tega, ker mu njegova naključna igra besed in misli prinaša uspeh. Pri tej aktivnosti on zgolj odpušča naravno sebstvo, notrine reči pa ne vzpostavi. Njegova svobodna dejavnost se izteče v neko obliko čistega sebstva, s tem da samega sebe kot predmet ne vzpostavi. Duh je dejaven na način odpuščanja čistega sebstva, ki ni nobena določno vzpostavljena podoba. Samega sebe si nekako zagotovi, vendar pa ne vzpostavi nasprotja notrine, s katerim je vzpostavljena reč kot Eno.
 
Struktura-sebstva-

Ilustracija črk A, B in H kaže, da je črka kot reč vzpostavljena kot absolutna oblika skozi nasprotje ali podvojeno bit. Absolutno obliko črke vzpostavi razvito eno in razločevana čista občost, ki skozi odnos momentov sklene reč.

 
         Čista dejavnost duha poteka brez razvitja notranje nujnosti, ki je sebienakost. Duh odpravlja brezduhovno sebstvo ali abstraktno osebo, ki pa seveda ni nobeno resnično odpravljanje notrine, ampak odpuščanje ali odtujevanje brezduhovnega sebstva. Na ta način je duh dejaven v načinu proč odrinjene zavesti, s katero ne dospe do svoje enotnosti kot bivanja v drugem. To je aktivnost, ki ne izpelje nobenega »bivanja jaza« razširjenega »v dvojstvo, ki sebi v tem ostaja enak in ima v svoji popolni odsvojitvi in nasprotku zagotovost samega sebe«. Duh se kot bit ne odnaša proti sebi, ampak realizira zgolj sebstvo kot čisto zavest. Tista proč odrinjena zavest ne odpravi notrine v obliko postavljenega nasprotje, s katerim je čisti pojem postavljen kot določenost občega ali kot čista podoba. Proč odrinjena zavest torej ne vzpostavi dvojstva ali bivanje jaza razširjenega v nasprotje, in prav tako ne one zrte enotnosti v drugem. A smoter duha bi naj bil, da vzpostavi nasprotje notrine, ki je enakost jaz = jaz. To je tista odsvojitev, ki je v svojem bivanju kot razdvojenem jazu obča sebevednost v absolutnem nasprotku. Filozof Hegel zapiše: »Oba samih sebe zagotova duhova nimata drugega smotra kot svoje čisto sebstvo. Izpolnjujeta ves obseg sebstva in sebstvo nima nobene druge vsebine kot to svojo določenost. Sta drug od drugega, to je popolna notrina, ki si je stopila nasproti sami sebi in v bivanje; ta dva tvorita čisto vedenje,« . . . To je torej tisti način ali metoda čistega pojma, s katero je določno vzpostavljena bit, ki se kot drugo razločuje od sebe.

         Duh bi naj zaznal začetno gibanje notrine in njeno vzpostavljanje, torej tudi naš čas kot začetek nove razvojne stopnje duha, ki ima v sebi to nujnost, da duh razišče gibanje notrine, s katerim si samega sebe odsvoji in se postavi kot absolutna sebienakost. To je predmetni element metode čistega pojma, ki ga duh naj ne bi spregledal, saj je to logična nujnost, ki sledi iz prejšnje razvojne stopnje duha. Razen tega je tu sodobna umetnost, ki skozi umetniška dela raziskuje gibanje notrine ali reč kot Eno. Duh namreč ni zgolj aktivnost ali kaka proč odrinjena zavest, temveč je zaznavajoča zavest, ki zaznava reč kot predmet. Reč pa je Eno kot vase reflektirana; je svoja notranja protipostavljenost z neenako vrednostjo, je za sebe in je tudi za neko drugo.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment