Refleksija na filozofsko razmišljanje

Written by Jože Požar on 18 oktobra, 2015 – 6:11 dop -

         Bral sem vsebine, ki bi naj razodevale filozofsko razmišljanje. Razmišljanje, ki mu manjka stvar in osnova, iz katere bi bila izpeljana vsebina stvari, je le negativno obnašanje zavesti. Na ta način duh ne doseže oblike čistega dojema, ampak miselno napreduje od pogoja do pogoja. Tako da duh, ki je na sebi le tisto obče, v katerem ne manjka osebnih pogledov, ni dejaven s smotrom. Ta duh uveljavlja svoje navdušenje in sebstvo zavesti, pa je početje duha le neko nadaljevanje samega sebe, v katerem prideluje empirična stanja zavesti.

         Ko pa je filozofsko razmišljanje nekaj neposredno enostavnega, stopi na plan veselje duše in domišljija, s katero je mogoče narediti abstraktno ekspozicijo, ki se jo da na široko raztegovati. Takšna enostavna vsebina ne doseže svoje sebi enakosti ali čiste dejanskosti. Zato so vsebine, ki nastanejo brez principa, običajno dolgovezne in zgrajene z mnogimi kategorijami in odmišljanji, ki so največkrat nekakšne bistrosti, ki bi naj podarile vsebini dodano bivanje in s tem neko navidezno resničnost.
 
Abstraktno-dolocanje-7

Ko je različni svet miselna spekulacija, je onstran ne dejanski svet čiste zavesti; kar je jazu drugo, to je jaz sam.
 
         Vzbuditi občudovanje v podobah teoretičnega in praktičnega idealizma, to je ravno tisto, kar je čisti uvid kot sebstvo zavesti, s katerim duh pride do lastne vsebine. Tako da je tisto, kar je negacija sebstva, hkrati tudi boj čistega uvida s samim seboj. Njegova čistost je namreč gibanje, v katerem čisti uvid postane neko drugo samozavedanje. Na ta način je duh sebi le nekaj drugega, je neka nadrobna učenost ali svet, ki ga od sebe razločuje. To pa ni nič drugega kot odtujevanje duha, v kateri duh v negativnem delu realizira svoj čisti uvid ali obče na sebi in za sebe, ki je njegov lastni predmet.

         Da se danes filozofsko razmišljanje ne razlikuje od kakega drugega razmišljanja, ima zasluge duh, ki je dejaven na področju filozofije. Ta duh na eni strani pripoveduje, da ima filozofsko razmišljanje samo ta pomen, da se duh predaja ognjevitemu vrenju substance in komentiranju vsebin. Na drugi strani pa izvaja presojanje mnogovrstnih oblik izobrazbe in izvaja refleksijo na dognane resnice. Skratka, smoter duha ni vtem, da dojame pojem tistega, kar je predstava, ampak zgolj to, da izrazi svoje prizadevanje. Razen tega pa je duh dejaven na nefilozofskih področjih, kjer stvar ni navzoča in je na delu domiselnost in metafizika, ki spoznava samo tisto po sebi. Menim da filozofsko razmišljanje ne izžareva obče ideje in boja duha s tistim, kar je njena dejanskost.

         Filozofsko razmišljanje ne proizvajajo pojma predmeta, ki bi naj bila vodilna misel kot tista, ki sama sebe misli in je na sebi prav tisto, kar je njen predmet. Namesto da duh postavi sebe kot predmet, igra igro zaznavanja in komentiranja vsebin, katerih pa kot da ne razume in jih zato tudi posreduje nenazorno. Filozof G. W. F. Hegel nekje zapiše: »Božanski proces duha je stopnjevitost, v kateri duh ve in udejanja sebe, svojo resnico.«


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Refleksija na filozofsko razmišljanje

Sorry, comments for this entry are closed at this time.