Presodite svet učenega duha ali pa svet kakega izobraženega politika, ki se nenehno sklicuje na vedenje in prepričanje, in videli boste, da mu ne gre za resnični svet, ampak za resnico kot najstvo. Izobražen politik je zadovoljen s tistim, kar je neka možnost in je abstrakcija kot smoter. Se pravi, njega zanima samo svet možnega ali nasproti svet njegovi odtujitvi, ki pa ni izpeljana resničnost, ampak le abstrakcija njegove odtujitve. Kar želi reči, da politika ne zanima dejanski svet kot čisti dojem, ampak samo svet, ki ga on zaigra kot nekakšno resnico kot najstvo. Tako politik pokaže, da ga svet predmetne substance in njeno gibanje ne privlači. Zaradi takega dojemanja sveta ne pride dalje od neposrednega sveta in tistega, kar je nekaj možnega; to pa so interesantni pogledi, s katerimi si samega sebe zagotovi. To je svet, ki gre v nekaj drugega in je sprevrnjeni svet prvega ali resnica kot najstvo.
Prisluhnite duhu, ki nastopa na televiziji in videli boste, da je mojster za posredovanje svojega vedenja in tistega, kar gre čez in je resnica kot najstvo. Duh izvaja gibanje zunaj sebe in svet kot nekaj možnega jemlje kot resnični svet, s katerim daje le namišljena gledišča, zakaj tisto, kar izpove, je zgolj resnica kot najstvo. Resnica kot najstvo je pravzaprav njegovo čisto sebstvo, ki ga duh odtuji in predstavi kot drugo obliko vedenje. To je idealizem, ki ne predoča predmetne substance v njenem gibanju in postajanju, ampak zgolj zagotavlja, da je svet, ki gre čez ali onstran, čista resnica kot najstvo. Tako da njegov svet ni nič drugega kot drugi svet tistega, kar odtuji in je nasprotje kot svet občega. V čem je stvar, v tem, da izobražen duh prikazuje svet v obliki nečesa, kar naj bo. To pa je nedejanski svet ali svet mogočega, ki ga predoča kot čisti svet sebstva, ki je kot njegov svet zgolj resnica kot najstvo.
Abstrakcija poskuša izraziti dva različna svetova: prvi svet je odtujeni svet, drugi svet pa je nasprotje prvega sveta. Nasprotje je druga oblika prvega sveta ali nastala občost, v kateri duh izžareva neko primerno dejanskost prvega sveta, ki pa ni nič drugega kot druga oblika njegove odtujitve ali obča sebevednost v nasprotju.
Naj spomnim, filozof Hegel nekje zapiše, da je svet bistveno enostavno sebstvo. Kar želi reči, da je treba enostavno sebstvo odpraviti in ga postaviti kot razloček na sebi. Zakaj le na ta način je svet nekaj prvega in drugega, je svet kot postavljeno razmerje enega, torej gibanje, ki sebstvo vzpostavi kot predmet. Če do tega gibanja in postajanja predmeta ne pride, svet ni nič drugega kot enostavno sebstvo ali abstraktno vedenje, ki se ga lahko idealizira v brezmejnost možnega. To pa je svet onstran ali čez, ki pa ni nastal s posredovanjem predmeta s samim seboj, ampak z odtujitvijo sebstva, ki ga je mogoče razgrniti kot svet možnega. In ta svet prikazuje duh kot drugo obliko odtujenega sveta, ki je kot čisti svet zgolj resnica kot najstvo.
Ko duhu gre za resnični predmetni svet, potem je zagotovo dejaven tako, da izhaja iz postavljene osnove ali postavljenega odnosa predmetne substance. A tega odnosa duh danes ne kaže. Namesto razmerja podarja le svet, ki gre čez in ni resnični svet, ampak čisti svet kot abstrakcija njegove odtujitve. To pa je svet onstran, ki ga duh kot interpret svojega vedenja podarja drugim v obliki resnice kot najstvo ali kot vero v nadčutni svet.