Samoprevara

Written by Jože Požar on 8 novembra, 2015 – 7:50 dop -

         Kadar genij sebe spodbuja z vedenjem kot takim in ne izpelje ustreznega rezultata, je to znamenje, da ni dejaven s principom. Je pa to tudi neko naznanilo, da sebe preživlja s samoprevaro ali abstraktnim vedenjem, v katerem ima gotovost samega sebe. Svojeglavo slepilo izpelje kot abstraktno vedenje ali čisto sebstvo. Se pravi, genij jemlje svojo izobrazbo brez premisleka za izhodišče. Pri tem pa ne zaznava, da uveljavlja abstraktno obče, ki je njegova izvorna narava ali naravno sebstvo kot tako. Ob tem pa ni odveč opozoriti, da se genij ne premakne iz mesta in tudi ničesar ne odpravi. Njegovo gibanje poteka na površju in je izključno napor abstraktnega razuma. To nam pove, da duh z vedenjem kot takim ne doseže tisto drugo, ki je čisti dojem. To pa zato, ker je prosto dejaven in ne izhaja iz določeno postavljene realnosti, kateri pripada njena čista dejanskost.

         Samoprevara je na delu vedno takrat, ko duh nekaj predpostavi kot znano in enako. Njegov element bivanja je abstraktna neposrednost. To je bivanje čistih bitnosti, ki so si med seboj v nekem zunanjem odnosu. Z zunanjim gibanjem pa ne doseže tisto absolutno proti postavljeno, ki je čisti dojem. Tu gre za predstavljeno sebstvo, za predstavitev enostavne abstraktne moči, ki kot razdrobljena eksistira skozi mnoga imena.
 
Samoprevara-osebe-

Filozof G. W. F. Hegel v Sistemu vede zapiše: »Čutna določila imajo za element bivanja le brez silno abstraktno neposrednost ali bit kot tako.«
 
         Samoprevaro si človek pridela zlasti tedaj, ko je dejaven brez principa in smotra. To  je tisto početje duha, ko duh izdeluje le svoje nasprotje, ki je neka naključna končnost, katere neskončnost je nekaj zgolj možnega; možnost kot zor samega sebe na polju Drugega. To je čista zavest, v kateri duh sebe predoča kot občo zavest. In tukaj ne bo odveč, če spomnim, da duh v svoji neposrednosti ni duh, ampak samo svoja narava; duh je dejaven brez smotra in zato ne pridela drugo, ki je tisto proti postavljeno ali čisti dojem. To pojasni, da ni dejaven s principom, saj odtujuje le neko abstraktno enostavno sebstvo. V resnici sebe vznemirja s svojim vedenjem kot takim in kategorijami, s katerimi zamegljujejo bistvo stvari. Primere predstavljanja abstraktnega vedenja nam podarjajo radijske postaje, ki v eter pošiljajo abstraktna razmišljanja, v katerih ne gre za nobeno stvar, ampak za pletenje mreže občega sebstva okoli stvari. Namreč, ko človek prisluhne na radio kakemu premišljevanju, dobi občutek, kot da želi pisec skozi vsebino izraziti, da je premišljeval z namenom, da predstavi moč vedenja kot takega. Kajti pokazal je samo to, kaj vse je mogoče z vedenjem kot takim narediti. Namesto bistva stvari je dosti lažje predstaviti mnogovrstno bivanje zavesti ali čutne gotovosti, katerih bistvo je je neko zunanje določanje.

         Samoprevara je izražena tedaj, ko genij vzdržuje subjektivno držo in čisto vednost kot jaz. Duh, ki izhaja iz jaza, ne premaga nasprotja zavesti in je ujet v pojavnost. Takšno subjektivno gibanje se odraža kot samovoljno stališče, ker se jemlje za podlago subjekt.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Samoprevara

Sorry, comments for this entry are closed at this time.