Sanjal sem predsednika države

Written by Jože Požar on 1 julija, 2013 – 5:49 dop -

         V dopoldanskem času se običajno peljem s kolesom do vznožja Pohorja. Ustavim se pri kavarni ob cesti, kjer kaj snujem in tudi kako misel zapišem v beležnico. Tokrat je nad menoj lebdelo tole vprašanje: zakaj je predsednik države v svojih govorih tako abstrakten. Odgovora nisem iztaknil, čeprav me predsednikovi govori jezijo. Moti me, ker izrečenih besed ne veže na nobeno konkretno stvarnost; in zaradi teh pomislekov sem se z njim srečal v sanjah. Najprej sem ga videl stati pred ogledalom v moji podobi. Trenutek za tem sem ga zagledal v medijskem središču RTV Slovenija, v preliminarnem salonu, kjer vsakemu intervjuvancu pred nastopom maskerka olepša obraz. Sedel je na stolu in to v svoji resnični podobi. Maskerki je pravkar razlagal, kaj se to pravi živeti v abstraktnem svetu. Izrekel je tole misel: »Veste, bistvo abstraktnega sveta je v tem, da z besedami narediš dober videz.« Takoj za tem je s prstom pokazal name in dejal, da jaz zanesljivo ne bom nikoli postal predsednik države, ker nisem noben govorec in ker nimam nobenega smisla za napovedovanje prihodnosti. Malo je
 
Predsednik

Nekako tako sem v sanjah videl lastno podobo
 
manjkalo pa bi mu eno nazaj zabrusil. Pa nisem, kajti v medijsko jedro so ravnokar prinesli stekleno mizo in dva stola. Nekdo je obesil dve sliki na steno, ko je maskerka predsednika države vprašala: «Gospod predsednik, ali vas naj napudram s temno rjavo barvo, tako boste videti zelo privlačni, ali pa lička samo za en ton potemnim?«  Predsednik je odgovoril: »Ja, zelo dobro znate odmišljali. Veste, moj čisti videz bi res lahko bil usklajen z čisto formo pogovora.« In tu sem za trenutek izgubil stik z njegovim glasom, sočasno pa se je na velikem ekranu pokazal predsednik države, ko je nazadnje z besedo spodbujal televizijske gledalce. Tako je govoril: »Ljudje, jaz vem samo to, da je za kovanje abstraktnega sveta najbolj pomembno prav to, da človek ne nasede abstraktnim jezikom in da verjame tistim, ki kaj vedo. Veste, vsa moja pozornost je usmerjena v predvidevanje prihodnosti. To je moja odlika, ki sem jo dolgo vadil v času, ko sem obiskoval visoko šolo. Tam so me pravzaprav vpeljali v čisti svet abstrakcij, torej v abstraktno življenje, kjer je svet bistveno enostavno sebstvo, ki samo sebe odpušča.« In tu me je imelo, da se izrečem o abstraktnem nasilju, ki ga ne primanjkuje v tem našem svetu. A ni bilo časa, kajti za posredovano reklamo se je na ekranu pojavil predsednik v rdeči obleki, ki je imela našite tri silne gumbe; bilo je kaj videti. Predsednik ni takoj sedel na stol, ampak je nekaj trenutkov stal pred preprogo in kamero. Potem so kamere opravile nekaj posebnih gibanj in se v trenutku vrnile nazaj k predsedniku države, ki se je ravnokar namestil v naslanjač. Vzdušje v medijskem središču se je postopno utišalo in pogovor s predsednikom se je začel.

         Zjutraj, ko sem vstal in na hitro preletel sanje, se je zopet pokazala v mojih očeh čista podoba, živo rdeči portret, ki je dočakal absolutno abstrakcijo. Rekel sem si, to je tista čista abstrakcija, zrta čista zagotovost mene samcatega.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment