Še en poizkus predstavitve elementa vedenja

Written by Jože Požar on 17 aprila, 2016 – 8:11 dop -

         Kadar duh ne izhaja iz postavljene osnove pojma, potem je zagotovo dejaven brez principa ali tako, da mu ne gre zares z drugo-bitjo ali odnos predmeta proti sebi. Predmet mu je tisto negativno njega samega, dejanskost pa ima po izobrazbi. Se pravi, duh ničesar ne naredi za to, da bi predmet postavil kot občo svobodno moč ali kot čisti dojem, ki je enakost s samim seboj. Zakaj pojem predmeta je najprej postavljena osnova, ki je resničnost substance kot način odnosa substance. To pa je abstrakcija sebe od sebe samega ali obstoj bivanja sebi enakosti. Na ta način je doseženo razdvajanje predmetne substance kot razvejanje občih momentov. Kajti občost je sebi enakost ali enostavna neskončnost, ki je oblika čistega dojema kot postavljen razloček občih momentov. In to logično obliko vzpostavi gibanje notrine, s katerim notrina stopi sebi nasproti; istoimensko se odriva od sebe in se privlači, ker je isto. Zakaj samo na ta način je notrina postavljena kot razločevana notrina. To je namreč notranji razloček notrine na sebi ali oblika sebi enakosti, ki je kriterij resničnosti kot razvejane enostavne občosti pojma, ki je čisto vedenje sebstva o sebi.
 
99-esej-5

Predmetni element je čisto vedenje sebstva o sebi ali oblika predmetnosti za zavest, ki je dojem. Duh ima za element svojega bivanja vedenje o sebi.
 
         Celoten smisel elementa vedenja je vtem, da neposrednost preide v svoje nasprotje. Le tako sta oba ekstrema elementa vedenja drug za drugega kot popolna notrina, ki je stopila sama sebi nasproti. Element vedenja torej odpravi abstrakcijo neposredne predmetne oblike skozi razdvajanje predmetne substance, ki je vedenje početja sebstva v sebi in tvori čisto vedenje. Povedano še tako, to je obča sebe vednost v svojem absolutnem nasprotju ali bivanje jaza, ki ima v nasprotju zagotovost samega sebe.

         Ko govorimo o nastajajočem vedenju, govorimo o tem, da je treba odpraviti abstrakcijo neposrednega bivanja predmeta, ki se prikazuje kot podoba zavesti sploh. Namreč ravno to gibanje kot razdvajanje je vedenje sebstva o sebi. Pri tem gibanju namreč gre za to, da duh v svoji odsvojitvi postavi sebe kot predmet, kar je določenost, ki dela duha na sebi za duhovno bitje. Filozof G. W. F. Hegel ugotavlja, da se pojem postavi kot drugo samega sebe, zakaj šele postajanje pojma kot totaliteta svojih momentov je svobodna moč.

         Naj spomnim, element vedenja je vzajemno učinkovanje substance s seboj. Pa je tako tisto, kar notrino postavi v dejanskost, drugo nje same, ki je obče. Pojav tega nasprotja kot absolutnega dojema je torej razodetje, da je subjektivnost dosegla svoj vrh. Kajti postavljeno razdvajanje kot totaliteta je Eno, ki je odnos do samega sebe, duh ve za neskončnost kot čisti dojem. Se pravi, tisto, kar spada k razumevanju elementa vedenja je to, da je substanca najprej identiteta s seboj, in to tako, da se končno ve kot neskončnost ali kot čisti dojem.

         Mogoče pa bo zgornja predstavitev pripomogla k razumevanju elementa vedenja in nastajajočega vedenja, ki je vedenje o čistem vedenju.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Še en poizkus predstavitve elementa vedenja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.