Še enkrat o elementu nastajajočega vedenja ali o čistem pojmu, ki je skozi sebe samega realen

Written by Jože Požar on 15 januarja, 2012 – 7:11 dop -

         Če je danes odveč kaj dejati o logiki mišljenja ali o ideji, ki sama sebe misli, pa nasprotno naj ne bi bilo odveč kaj reči o duhu, ki zre sebe kot enostavno gotovost samega sebe, kot čisto vedenje samega sebe v svojem nasprotju; to so abstraktne podobe ali razločki momentov. Abstraktna predstava je njegovo razgrnjeno postajanje momentov. Kajti tu na začetku duh od sebe odrine tisto istoimensko notrino kot sebstvo in jo vzpostavi kot drugo ali kot svojo sebienakost. To razdvajanje duha postavi element nastajajočega vedenja, ki je naperjen proti brezmiselno predstavljanje; to je danes prignano že tako daleč, da tam, kjer bi naj bil vzpostavljena čisti pojem, nastopajo kategorije, prazne abstrakcije, ki ponižuje mišljenje na golo prisotnost, na tisto neko prazno eno osebe, ki je na sebi neposredna izpolnitev ali abstraktna enakost s samim seboj. Zato mora subjektivnost doseči svoj vrh, da bi se v sebi vedelo za neskončno in absolutno.
 

Da bi bil sebstvo in duh, moram postati samemu sebi drugo

 
         Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi. Gibajoča zavest od sebe odrine naravno sebstvo in ga postavi kot čisto sebstvo. Ta vzpostavitev naravnega sebstva v smislu istoimenskega nasprotja, ki je lahko tudi kakšno pojasnjevanje ali gibanje razuma, seveda ne pade v predmet, saj s tem gibanjem ne nastane nič novega. Kar duh doseže z gibanjem sebstva in s protipostavljenim nasprotjem, je enostavna neskončnost v splošnih momentih. In prav to razdvajanje kot dvig istoimenskega v splošne momente nasprotja, nam želi povedati, da naše mišljenje na tej začetni ravni nima opravka s preseganjem biti, ampak je smoter izpeljati tisto čisto dejansko, ki je razgrnjeno postajanje. Zato lahko rečemo, da tukaj mišljenje drži bit na očesu v smislu postavljenih momentov splošnosti. Namreč tiste podobe, ki prihajajo na dan skozi razdvajanje notrine, niso stvar logike mišljenja, ampak stvar gibanja notrine kot sebstva, s katerim je vzpostavljen element nastajajočega vedenja. To postavljeno nasprotje kot razvejano v momente, to je tista enakost jaz je jaz, kot realizirana moč nad sebstvom.

         Sicer pa je danes naše mišljenje, pa mi to sebi priznali ali ne, večino časa v službi oblikovanja abstraktnega sveta in njegovega preoblikovanja, kar gre na roko subjektu, vzpostavljanju predmeta pa ne. No, ne glede na to, duh dela na tem, da prepozna element nastajajočega vedenja, ki ga je mogoče prepoznati samo skozi študij Heglove Fenomenologije duha. Tam Hegel zapiše tudi to: »Postajanje vede sploh ali vedenja je tisto, kar predočuje fenomenologija duha kot prvi del njenega sistema. Vedenje, kot je sprva, ali neposredni duh je neduhovna, ali, je čutna zavest.«

 


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Post a Comment