Dobro se počutim v mojem svetu, ki nastaja in izgine v ozadje, ker se pojavi kaka druga zamisel, ki se bistri v meni. In zares, vedno se pojavi novi razmislek, ki ga izrazim s ciljem, da povem kaj o duhu. Tako zaživim v svetu kot nekakšen posredovalec svojih zaznavanj. Ampak moj svet najbrž ni zanimiv ali privlačen tako, kot je kak literarni svet. Jaz namreč poskušam biti dejaven kot občudovalec Heglove filozofije, ki je v svojem bistvu zelo dosledna, a ni takoj razumljiva.
Kar se tiče moje internetne dejavnosti, moram reči, da sem z delovanjem zelo zadovoljen. Ne glede na to, da moj svet ni tako vabljiv, kot je kak drugi svet. Pohvaliti gre zlasti to, da se duh zadržuje na internetni strani in da bere sestavke. To sporoča, da sem koristno dejaven. Kar vliva upanje, da bo duh v svoji pojavnosti postal zanimiv tudi tistemu duhu, ki se danes drži abstraktnega vedenja, s katerim pravzaprav sporoča, da je nujno sistem izobraževanja v temelju vzpostaviti na novo.
Moje pisanje ni tako sprejemljivo, ker se o dejavnem duhu danes ne pogovarjamo. Zato je odločilno, da kaj povem o gibanju duha, ki se pojavlja kot duhec, ki razodeva ali vsaj poskuša izpovedati nekaj o svoji odsvojitvi. Imam željo, da bi razvil pogovor z duhom, ki ga zanima nastajajoče vedenje, a tega ne zmorem, ker mi zdravstveno stanje ne dovoljuje; tudi za razgovor človek potrebuje energijo. No, ne glede na to, na internetu sem dejaven s ciljem, da povem kaj o duhu. S sestavki, vsaj tako upam, odkrivam nastajajoče vedenje in duha v dejanskih momentih, ki jih je nujno spoznavati.
Izobražen duh hvali abstraktni razum in prav tako tudi števila, ki jih uporablja proti pojmovni določenosti. Razum namreč naredi to, da je svet nekaj, kar ne stopi v odnos s seboj. In to brezodnosnost danes izrazito spodbuja izobražen duh, ki verjame, da je njegovo abstraktno vedenje ena sama resničnost. A to zagotovo ni, saj predmetni svet ni resničen v svoji neposrednosti, temveč v postajanju in določenosti, ki ni nič drugega kot osnova ali razviti temelj. Potemtakem je nujno, da izobražen duh spoznava samega sebe in odsvojitev, v kateri postavi svoje vedenje kot predmet. Zakaj nadarjenost se ne zanaša samo na razum in števila, temveč spoštuje neposrednost in posredovanje, tj. postajanje substance v elementu vedenja.
Nadejam se, da bo v mojem svetu še kaj vzkalilo in da bo v njem zaživel kak moment Heglove filozofije. On je namreč duh in genij, ki je strašansko zanimiv, ker odkriva v Sistemu vede prav tisto, kar današnjega izobraženca sicer ne zanima. A sčasoma ga bo, če resnično želi, da ta naš svet ne bo zgolj pogovor o denarju in o tem, kaj počenja čisti jaz. Zaenkrat pojavljanje duha in odsvojitev zanima le nekatere. No, jaz se nadejam, da se bo duh začel zavedati samega sebe in odsvojitve ter tako spoznal, da je nujno pojavnega duha dojeti iz postajanja, da bi v praksi življenja bolje deloval.
Če želi človek napredovati in delovati po pameti božji, je nujno, da sebe spoznava po notranji strani. Tisti, ki nenehno hvalijo abstraktno vedenje in možne svetove, pravzaprav izražajo, da sebe kot duha ne dojemajo. Če bi duha dojeli v njegovem pojavljanju, bi najbrž spremenili odnos do sebe in poskušali biti dejavni bolj temeljito. Temelj je namreč tisti, na katerem svet stoji in ga ni mogoče spregledati. Ampak ravno temelj in utemeljevanje prezira izobražen duh. Izobražen duh se danes ne utemeljuje in tako sebe ne spoznava iz temelja. Namesto da sebe utemeljuje, hvali abstraktno vedenje, zrenje, spominjanje in analiziranje. Pri tem pa ne zaznava sebe kot tistega, ki je dejaven na površju, kjer se svet ne utemeljuje in se prosto nadaljuje v nekaj drugega.
Če torej želimo biti dejavni v interesu stvarnega sveta, potem je nujno da svoje abstraktno vedenje postavimo kot predmet in da se začnemo obnašati kot dejaven duh. Hočem reči, svoje vedenje moramo dojemati iz postajanja, da bi bili dejavni v interesu gibanja predmetne substance. Na ta način čistemu jazu ne dovolimo, da se obnaša tako, kot to kaže na primer metapolitik, ki duha zameji na čisti jaz in abstraktno vedenje, s katerim pridela le kakšne predstave. Te izključijo dejavnega duha in tako tudi gibanje predmetne substance in njeno postajanje, ki se ga danes povsod podcenjuje.