Da se izobraženec kaže na televiziji kot predstavljen subjekt, ne pa kot mislec, ki misli predmetno substanco v gibanju, gre hvala abstraktnemu razumu, ki povzdiguje osebno ambicijo in abstraktno vedenje. Namreč izobraženec je v svojem uveljavljanju prišel do modrosti, da je najbolje delovati tako, da odtujiš vedenje ali kako predstavo vedenja, nato pa iz tega izvlečeš neko umno privlačnost. A ta umni svet ni nič drugega kot predstavljen subjekt ali odpravljeno naravno sebstvo, neka mišljena občost v njeni pojavnosti.
Pri tem predstavljanju subjekta pa ni zaznati nič takega, kar bi bilo gibanje predmeta, ki bi ga mišljenje razvilo v čisti dojem. Namesto dojema podarja sebstvo kot njegov lasten svet, ki je pravzaprav samo neki potencialni svet. To kaže, da izobraženec ni voljan izpeljati stvarnega sveta. Tako da tisto, kar daje drugim, to je abstraktno sebstvo, torej nekaj, kar ni prešlo v drugo in svojega obstoja ni doseglo v postajanju. Pa je tisto, kar je neki predstavljeni subjekt, posamezno sebstvo v smislu umne občosti, torej neko pripoznano vedenje.
Izobraženec še ni dejaven resno, zakaj on predmetnega sveta ne dojema iz gibanja in postajanja substance, ampak kot abstraktno vedenje, ki išče svojo neskončnost. V neskončnosti je njegov svet razblinjen v abstraktno vedenje, ki ga je mogoče širiti v mnoge predstave. Tako je izobraženec dejaven s smotrom, da se izpolni v nasprotju kot druga oblika abstraktnega vedenja, v katerem ima zagotovost samega sebe. To je izpolnjena zavest, ki si je dala dejanskost skozi dva različna svetova.
Svet, ki ga izobraženec podarja, ne gre slaviti, kajti to ni stvarni svet, ampak pojavni svet, s katerim predstavi sebe kot subjekta, ki se je omejil na fiksno sebstvo. Hočem reči, tisto, kar daje drugim so abstraktne predstave, nekaj, kar je abstrakcija realnosti ali pa domišljijski svet. To pa je svet, ki se nikjer ne začenja in ga je mogoče poljubno razširjati.
Izobraženec veliko govori o sebi in tistem, kar si on zamisli kot svet in je neko nasprotje, tj. predstava nečesa, kar je abstraktno vedenje, ki ga on predstavi kot pozitivni svet ali kot resničen svet. Tako je tisto, kar daje drugim, neko njegovo veselje kot izražena dovršenost. Se pravi, njegov svet je resnično sebstvo, ki sicer ni nobena resničnost, ampak pojavni svet, katerega je vredno širiti, ker v sebi drži mnoge možnosti. Tako da svet, s katerim operira izobraženec, ni treba dojeti docela zares, ampak kot napol resničen svet. Zakaj njemu gre bolj za to, da izrazi abstraktno sebstvo in se na ta način sebi pojavi kot subjekt.
Tisto obče, ki je samo bistvo sveta, izobraženec ne jemlje čisto zares. Njega zanima samo subjektivna misel in tisto, kar gre čez, in je neki čisti svet razločkov. Tako da postavljeni svet kot določen svet, ga ne očara. Se pravi, ne privlači ga predmetna občost, tj. razloček pojma v njegovem občem načinu. Ta je namreč razdvojena polnost substance, v kateri je tisto drugo meja prvega. Namreč duh ni samo to, da predstavi svoje vedenje, ampak da pojmi obče, tisto bistveno, ki se je razdvojilo in s pomočjo proti postajanja objektiviziralo. Zakaj le tako je svet določeno bistvo. V čem je umetnost tega postajanja? V tem, da neposrednost doseže drugobit skozi princip razdvojitve. To je sebi enaki svet, ki je tisto nase se nanašajoče bistvo ali čisti dojem. Kar je določenost predmetne substance v njeni razdvojenosti, ko sta ekstrema prav tisto resničnostno nasprotje, v katerem je substanca dosegla proti postajanje.