Sebstvo kot sebstvo, ki je stopilo v bivanje

Written by Jože Požar on 15 januarja, 2017 – 7:26 dop -

Zavest poenostavi sebe na čisto dolžnost kot čisto vedenje, tj. na bivanje abstraktne dejanskosti, katere izrekanje sporoča samo to: jaz sem jaz, moj predmet sem jaz. To je neposrednost, ki jo abstraktni razum jemlje za svojo resnico. Je pa to tudi realnost, ki ni dosegla nobene izpolnitve na sebi. Drugače povedano, to je realnost prežeta od individualnosti, katere izvorna narava stopi v početje kot pripoznana. Kar pa seveda ni tista dejanskost, s katero bi bila vzpostavljena predmetna substanca kot tista, ki bi stopila sebi nasproti in bi bila postavljena njena sebi enakost v občih momentih.

Ko zavest ureja svoje duhovne moči v neki neposredni svet, je to njena odtujitev. Tako se zavest predstavi kot je predmet za neko drugo, njen smoter je zgolj bivanje. To pa je tista nastala neposredna občost, ko zavest razločuje od sebe samo sebe. S tem izpolni svojo liberalnost in izobrazbo, ki je v neposrednosti neka takojšnja resničnost. A v resnici ta neposrednost ni nič drugega kot naravna zavest, ki ni realno vedenje, ampak zgolj odtujitev naravne biti, ki je dosegla svoje bivanje. Duh je sebstvo kot tole neposredno sebstvo, ki je kot pripoznano bit za drugo ali čisto vedenje. V bistvu je to gibanje odtujitev, katere gotovost je vsa neposredna realnost, ki pa je duh ne preseže, ker je neposrednost njegova lastna resničnost. To je Bog, ki je neposredno čutno zrt kot sebstvo osebe, kot čisti jaz, ki ima dejansko bivanje. Rečeno še tako, to je obča dejanskost sebstva.
 

Duh, ki se ne odsvoji s principom, ne doseže svoje enakosti ali začetne enotnosti v enem. Namesto popolne odsvojitve doseže le brez duhovno enotnost biti, ki pa je zgolj neposredna dejanskost. Tako je izraženo čisto sebstvo, ki ga zavest kot obliko zagotavljanja naredi za odpravljeno tole obče sebstvo.
 
Ko torej zavest ne počne nič drugega kot to, da izreka neko neposredno dejanskost, ima svojo izpolnitev zunaj sebe, s katero sporoča, da se je skozi odtujitev sprevrgla v neposredno dejanskost. Ta nam odkrije natančno to, kakšen odnos ima zavest do sebe. Zavest neposredno zatrdi, da ni v odnosu do sebe, pa tako tudi ne do tistega, kar bi naj bil njen predmet. Namreč njen predmet je zgolj ona sama ali tisto, kar je njena čista repulzija. V njej je običajno vsebovana abstraktna dejanskost ali veljavno sebstvo, ki je čisto vedenje in obenem čista dolžnost. Skratka, zavest sebe izpolni tako, da izoblikuje abstrakcijo naravnega sebstva, ki je neka določena neposredna abstrakcija, ki pa nima na sebi razločka.

In tako smo prišli do neposredne abstrakcije sebstva, v kateri je vedenje postalo enako svoji resnici. Ona ni nič drugega kot početje niča, katerega resnica je nič sam. To je tisti nič neposrednosti, ki se kaže kot bivajoča bit sploh. Zanimivo je to, da je tisto, kar zavest odpravi, je čista moč sebstva kot abstraktna neposredna dejanskost, ki je fakt prepričanja, da jaz v svojem sebstvu najdem gotovo vsebino, v kateri jaz eksistiram za druge. In ta neposredno dovršena abstrakcija je čista dolžnost kot čisto vedenje ali sebstvo zavesti v svoji abstraktni neposrednosti. Kar pa je zgolj idealizem zavesti, ki nekaj zagotavlja in ne doseže drugo-biti, ampak obstane pri sebi, tj. pri izvorno določni naravi sebstva.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Sebstvo kot sebstvo, ki je stopilo v bivanje

Sorry, comments for this entry are closed at this time.