Da politik in poslanec odsevata danes svojo nadarjenost tako, da izpovedujeta sebstvo kot obliko odtujenega čistega sebstva, ki je običajno neka neizpolnjena abstrakcija, ni nič nenavadnega. Ta duh jasno izžareva, da je tisto, kar odtuji kot neko obliko čistega vedenja, vzajemno učinkovanje zavesti s samo seboj, s katerim predstavi svoje vedenje, ki pa ni dejansko vedenje, ampak zgolj vedenje kot tako. To je tisti neposredni abstraktni svet vedenja, s katerim si duh daje zavest o sebi kot vedočem duhu. Drugače rečeno, politik in poslanec razdajata svoj svet tako, da je tista čista nadarjenost ali njihova izobrazba, izražena kot neko solidarno učinkovanje istoimenske zavesti, ki se odriva od sebe. To je obče bistvo sploh, ki je svoboda v misli. Tisto torej, kar dajeta ali poklanjata skozi govorico, je vedenje o sebi. To pa ni nič drugega kot njihov nasprotni svet, ki je čista oblika sebstva. Hočem reči, politik in poslanec nista dejavna s principom dejanskosti, ampak tako, da dosežeta le neko solidarno učinkovanje čistega vedenja, ki je čisto početje misleče zavesti. Zavest se do dejanskosti obnaša kot idealizem, kot naključna posamezna zavest, ki sebe začenja tako, da prehaja od enega ekstrema do drugega, skratka, izreka ničevost vedenja.
Oglejte si film Sedem veličastnih. Svetujem vam, ne glejte filma samo na površju, temveč poskušajte prepoznati tudi njegovo bistvo ali notranjo odsvojitev duha. To je film za mladega duha, ki skozi vsebino in sliko razpoznava, kaj sodobna umetnost danes raziskuje, in zlasti, kako duh doseže enakost s seboj v svoji odsvojitvi.
Poglejmo v svet sodobne filmske umetnosti, da spoznamo, kaj nam sodobna filmska umetnost izpoveduje v tem času o duhu. Sodobno filmsko delo, ki je sedaj na sporedu, je film z naslovom Sedem veličastnih. Film prikazuje, kako si duh samega sebe odsvoji, da doseže svojo dejanskost. Film nam odkriva, kako duh izpolni svoje nasprotje ali drugo, da vzpostavi odnos s seboj. Še več, film prikazuje, kako vaščani kot skupnost vzpostavijo sebstvo vaščanov, s katerim stopijo v odnos do samih sebe. Njihov vzpostavljen odnos je to, da se kot sebstvo postavijo sebi nasproti in so določeni kot nekaj enega. Tisto drugo njih samih vzpostavi sebstvo kot Eno, ki ga gledalec zazna, če je pozoren do bistva. Hočem dejati, če film zasledujete tudi po notranji plati, boste spoznali, da film ves čas gradi odnos vaščanov do njih samih in ravno tako odnos posameznika do sebe samega.
Sodobno umetniški film Sedem veličastnih torej zrcali, kako si duh vaščanov odsvoji svoje sebstvo in kako z odsvojitvijo sebstva pridela svoj čisti dojem ali dejanskost. Duh je tisti, ki vzpostavi sebstvo kot Eno sebstvo, ki je vzpostavljen odnos sebstva do sebe. Namreč, odsvojitev sebstva proizvede to, da tisto sebi nasproti postavljeno vzpostavi sebstvo kot Eno. To pa je ravno tisti element vedenja, s katerim je sebstvo na sebi določeno, je v odnosu do sebe. In ravno na to vzpostavljanje sebstva moramo biti pozorni. Kajti film izžareva, kako duh doseže drugo samega sebe in se vzpostavi kot sebstvo.
Torej, če politik in poslanec želita dognati, kako duh vzpostavi sebstvo, potem si naj ogledata film Sedem veličastnih, v katerem bosta spoznala, kako nastaja logična sovisnost.