Sedanji čas obvladuje idealizem razuma

Written by Jože Požar on 14 decembra, 2014 – 7:45 dop -

         Da je svet zunanja dejanskost, o tem govori razum, ki ločuje in določa razločke sveta, kot izolirane določitve. In ko sprašujemo, kaj tedaj izdeluje um, najdemo odgovor tam, kjer razum zrcali svoje rezultate. Razum namreč operira s predstavami in s predmetno substanco kot kakšen oblastnik, ki nobenega čistega pojma ne izpolni. In ne le to, abstraktni razum uveljavlja svojo moč kjerkoli, pri tem pa izvaja refleksije, ki pa jih seveda ne uresniči. In tako svet razuma eksistira v abstraktnih figurah in velja, ker je duh dejaven brez principa, ali, ker svet ni nič drugega kot očiščena sebi enakost, ki jo prideluje idealizem razum.

         Mi imamo dojeti, da je z dejavnostjo abstraktnega razuma doseženo samo to, kateri predikati pristajajo ali ne pristajajo k tistemu, kar mi sebi predočamo. Zato se ne smemo čuditi, če abstraktnemu razumu ne ostane v rezultatu nič drugega kot prazna abstrakcija nedoločene biti. Za abstraktni razum je namreč značilno prav do, da proizvaja končne določenosti; to pa je tista spretnost razuma, ki izključuje neskončnost. Se pravi, tisto, kar duh najde v svoji zavesti, to razum prikazuje kot odsvojitev določne moči. Kar pa seveda ni nič takega, kar bi imelo za smoter postavljeni čisti pojem. Tisto torej, kar podarja abstraktni razum, so le abstraktne predstave ali neposrednosti, ki lahko sprejmejo nase mnoge pridevke in obeležja. Na ta način je svet nenehno prehajanje v nekaj drugega, kar je akcija abstraktnega razuma, ki ima veljavnost, ker je um neaktivno navzoč.
 
Smrt-umaTo, da jezik izreka jaz sem jaz, to je le neposredna subjektivnost. To še ni um, ampak bivanje čistega sebstva, končnost sploh.
 
         Če bo logika mišljenja še naprej zapostavljena in razumljena kot nekaj povsem nepotrebnega, bo idealizem razuma dobival priznanja samo zaradi tega, ker se ne priznava metode čistega pojma ali umne metode. Zaradi tega dejstva je mišljenje ponižano na končen svet, navzoč kot moč abstraktnega razuma. To je namreč svet, ki je le predstava ali megla bistvenega sveta. Kar pomeni, da je resnični predmet zgolj abstraktna oblika vedenja, ki se jo da izboljšati ali nadgraditi s kako izmišljeno predstavo. Pa zato svet v svojem začetku še dolgo ne bo enostavno sebstvo ali bivajoči duh, ki se kot svet razlikuje od sebe, ampak bo le neposredno vedenje, ki ne pride z mesta. Kar odseva, da bo svet še naprej prepuščen gospodovalnemu razumu, ki razčlenjuje abstraktne predstave in sebe preživlja na posameznih mislih, tj. na posebnem, ki ni nič drugega kot formalna določenost. In nenazadnje, nastajajoči svet bo zgolj slepa abstraktna moč ali jezik poveličevanja.

         To, da se duh izpolni na materiji kot dejavni abstraktni razum ali da se prilagodi onemu neposrednemu poznavanju, za to gre iskati vzroke v dejavnem duhu, ki za svoje bivanje nima samega sebe za predmet, ampak vedenje kot tako, s katerim upravlja abstraktni razum. Ta je namreč najmogočnejši epitomator, ki sebe uveljavlja skozi obče predstave in tiste neke izolirane določitve, s katerimi presega subjektivnost nagona.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Sedanji čas obvladuje idealizem razuma

Sorry, comments for this entry are closed at this time.