Sodoben duh in ravnodušna dejanskost

Written by Jože Požar on 1 julija, 2012 – 6:10 dop -

         Duh pušča ob strani vzrok in učinek, njega zanima zgolj ravnodušna dejanskost kot taka. Vzrok in učinek duh obleti, ravnodušno dejanskost pa mimogrede opredeli kot določeno vrednost, kot znesek, ki ga motivira s kakim čutnim vedenjem ali zaznavami. Sodoben duh deluje po domače. Skratka, vzroka in učinka v govorici modernega duha ne moreš zaznati. Še posebej pa to velja za dejavnega človeka, ki deluje v sistemih, kot so zdravstvo, šolstvo, kultura in še kaj. V teh sistemih ravnodušno dejanskost zastopa neka kvota denarja. Sistem vsako ravnodušno dejanskost prevede v znesek. Na ta način se izogne vzrokom in učinkom in tako vzpostavljanju čistega pojma dejavnosti.
 

Prizadevanja duha so danes skrčena na ravnodušno dejanskost.

 
         Sodoben duh deluje enostransko, tako, da ravnodušno dejanskost priznava kot tako, kot nekaj, kar obstaja in ima določeno vrednost. Prepletenost vzroka in učinka ali vsebina dejanskosti zanj ne obstaja. In zaradi tega ga tudi substanca kot vzrok ne zanima, zanj je določenost substance v obliki čistega pojma nekaj povsem odvečnega. Z vzroki in učinki se on ne ukvarja. Manifestacija vzroka zanj nima nobenega smisla, zanj vzrok sicer lahko učinkuje, vendar on takrat gleda drugam. Iz česa je mogoče zaključiti, da sodoben duh vzrok in učinek ne jemlje dovolj resno.

         Ni treba posebej poudarjati, zakaj zdravstven in bančni sistem, da ne navajam še drugih sistemov, delujeta zgolj skozi ravnodušno dejanskost ali zneske. Zakaj obstajajo za sisteme zgolj zneski, vzroki in učinki pa ne? Zakaj sistemi z vzroki in učinki nimajo nobenih opravkov? Zakaj je govorica zdravstvenega sistema reducirana na zneske ali prazne abstrakcije. Zakaj? Naj zdaj rečemo, tako se pač danes deluje. Vsako delovanje se začne z nečim izvornim, z vzrokom, torej z negativno močjo nad samim seboj. Predpostavljajoči vzrok sam določi svoje drugo in se postavi kot učinek. Kolikor torej vzrok izgine, potem tudi učinek izgine; potem učinek ni več učinek, temveč je nekaj drugega ali je abstraktna ravnodušna dejanskost. Zato tukaj velja spomniti, da sistemi, ki v svojem delovanju spregledujejo vzrok in učinek in živijo ali se gredo to neko poenostavljeno življenje na zneske, zanesljivo ne delujejo natančno, v njihovem delovanju je navzoča površnost; števila so namreč nekaj najbolj praznega.

         Videz je že tak, kot da moderen duh zaznava le še to neko pozitivno življenje izraženo skozi denar. Denar kot da vzpostavlja novi svet kvantuma, svet, v katerem pa misel duha obnemore in je izenačena z golimi številkami ali zneski. Torej, videz je, kot da želi duh življenje zreducirati na števila, da bi bil zanj svet kar najbolj pregleden. Tista ravnodušna dejanskost ga je očarala že toliko, da ga zanima le še svet kot številka; to pa je tisto čisto oblikovno brez realnosti, tisto negativno kvantuma ali kvantitativen neskončni progres.


Posted in Abstraktno mišljenje | No Comments »

Post a Comment