Človek s težavo dojema sodobno umetnost, saj to ni minula umetniška lepota, ampak lepota, ki jo odseva sodobno umetniško delo. Sodobno umetniško delo pa je abstraktno in v samem bistvu vsebinsko prazno. Kar nekako iztakne, zakaj je sodobna umetnost tako nespoznavna. Tisto namreč, kar je ideja kot ideal sodobno umetniškega dela, je čutna totaliteta kot nič neke vsebine. In ravno to je abstrakcija kot biti absolutno bitje, ki je dovršeno kot čutna posameznost, tisto resnično zaznave kot ideja lepega. To bitje je za sebe in je tudi za neko drugo. Cilj je umetnika, da razodene globino notrine skozi gibanje notrine in s tem njeno proti postajanje. Kar je gibanje istoimenskega, ki ustvari podobo enega.
Tisto, na kar je koristno opozoriti posebej, pa je to, da sodobna umetnost odseva svet duha, ki je svet gibanja sebstva. Ta svet pa je v svojem začetku abstrakten, ker še ni določen na sebi in je kot svet gibanje, ki gre samozavedanju nasproti. Skratka, nerazumevanje sodobne umetnosti izhaja iz dejstva, da je človek v pomanjkanju vedenja o tem, kaj sodobna umetnost pravzaprav raziskuje skozi razstavljena dela, v katerih človek stežka najde kaj določnega in vsebinsko razčlenjenega. Namesto realnosti mu sodobna umetniška dela ponujajo svet kot upodobljeno duhovnost, ki je največkrat abstraktno formirana.
Sodobno umetniško delo vabi ogledovalca k razčlenjevanju ideje. Tako je umetniško lepo prerojeno v bivanje kot božanska ideja. Ideja kot umetniško lepo je namreč šele v svobodi resničnostna umetnost. Zakaj ideal v umetnosti je nekaj, kar se razpusti v svoje momente. Filozof Hegel zapiše, da umetniško delo ni zgolj čutno, temveč je v čutnem se pojavljajoči se duh.
No, ne glede na to, da so sodobna umetniška dela abstraktna, so sprejemljiva, saj v ta naš svet vnašajo novo lepoto. In to novo lepoto podarja ravno abstrakcija, tj. svet, ki išče svojo določenost v nasprotju ali v gibanju substance, ki prehaja v drugo-bit ali nasprotje, vse z namenom, da najde svojo mejo ali tisto začetno in enostavno določenost. Zaenkrat je mogoče zaznati v sodobnih delih prav to iskanje meje in gibanje notrine, ki ustvari podobo kot nekaj enega, ki pa je nekaj končnega v pomenu razdvojene podobe.
To raziskovanje odsvojitve duha k občutju, da duh sebe dojame v nasprotju, je tisto, kar sodobna umetnost raziskuje. Le tako duh spoznava samega sebe kot nekaj resnično končnega. Zakaj tisto končno je izražena ideja v čutni podobi, ki je namenjena čutnemu dojemanju. Skozi idejo si duh odsvoji samega sebe, in to na ta način, da ustvari popolno podobo tistega istoimenskega. Kaj več od gibanja istoimenskega, ki postavi podobo kot subjektivno totaliteto, v sodobno umetniškem delu ne nastopa. Zakaj sodobna umetnost prikazuje podobe, ki razodevajo duha v smislu njegove odsvojitve. To je okoliščina, zakaj umetniško delo eksistira za človekov duh; tako namreč duh prepoznava sebe v svoji odsvojitvi.
Naj omenim še to, notranji svet se začenja z gibanjem notrine, ki ustvari proti postavljeno podobo razvezane notrine. Pa naj bo to literarna umetnost, filmska umetnost ali kakšna druga umetnost, duhovno v sodobni umetnosti se pojavlja kot upodobljeno gibanje sebstva, in to kot razčlenjena celota, ki vabi duha k miselnemu motrenju umetniškega dela.