Da bi sodobno umetnost dojemali bolje, jo je koristno spremljati in se vprašati, kaj sodobna umetnost raziskuje. Sicer pa sodobna umetnost dela za subjektivno notrino in občutenje, pa je umetniško delo namenjeno čutnemu dojemanju. Tako je vsebina upodobljena duhovnost, individualna dejanskost, ki prikazuje idejo. Ideja in njena upodoba je torej tista odličnost v realnosti, v kateri se ideja in njena oblika kažeta izpeljane druga v drugi.
Kaj je torej tisto, kar sodobna umetnost raziskuje? Ali je to raziskovanje duha na določni razvojni stopnji? Tako je, umetnik je tisti, ki skozi ustvarjeno idejo raziskuje iz njega izvirajočo notranjo lepoto, s tem pa svojo odsvojitev. Se pravi, umetniški duh skozi gibanje notrine in odsvojitev samega sebe objektivira neko idejo, ki je nekaj končnega. Ta podoba z dvigom njene celote v čisti dojem dobi duhu pripadajočo obliko. Zakaj delo kot posredovana ideja ima življenje na sebi ali v čisti umetniški lepoti. Tako delo postane nekaj živega, v katerem doseže svojo višjo obliko. Kar je pravzaprav osvoboditev duha od končne oblike dela, s katero doseže svojo odsvojitev, skozi katero sebe dojame v drugem.
Filozof Hegel zapiše: »Čutne podobe, toni v umetnosti ne nastopajo le zaradi samih sebe, temveč z namenom, da bi v podobi zagotovili zadovoljitev višjih duhovnih interesov, saj imajo moč, da sprožijo odmev in odzven v duhu. V tem smislu je čutno v umetnosti poduhovljeno, saj se duhovno v umetnosti pojavlja skozi čutno podobo.«
Je pa mogoče sodobno umetnost dojemati tudi skozi enotnost človeške in božanske narave. Pri tem gre namreč za to, da se enotnost človeške in božanske narave povzdigne v zavestno enotnost, zakaj resnični element za realnost vsebine ni več človekova podoba, temveč samozavedna notrina. Ob tem posebej naglasimo, da imamo v sodobni umetnosti opraviti z osvoboditvijo duha od vsebine in oblike končnosti. To je razlog, zakaj sodobna umetnost prikazuje gibanje in postajanje, ki ga umetnik lahko prikaže z deli, ki so zunanje proti postavljena. Zategadelj podčrtamo: sodobna umetnost raziskuje interese duha, in to skozi njegovo odsvojitev k občutju in čutnosti. Tako duh samega sebe dojame v svojem drugem, v katerem sebe prepozna kot pojavljajočega duha. Zakaj le tako sebe doživlja iz gibanja notrine ali čistega samogibanja, v katerem prepozna samega sebe v svoji odsvojitvi.
Sodobna umetnost torej raziskuje gibanje notranjega sveta, to pa je prehajanje notrine v svoje nasprotje ali sebienakost, v katerem notrina doseže svoje proti postajanje. Rečeno drugače, tisto upodobljeno dejanskost ideje, ki je neka čutna zagotovost ali oblika končnosti, je treba skozi njeno negacijo razdvojiti v njen proti postavljeni svet. Zakaj le tako umetniško delo preide v gibanje, s katerim doseže svoje nasprotje ali svojo dejanskost v čistem dojemu. Sodobno umetniško delo namreč izžareva tudi neko notranje gibanje in tako tudi ideal, ki ga duh kot ogledovalec pridela. Toliko le, da dobimo neko drugo predstavo o tem, da se tisto, kar sodobna umetnost raziskuje, dotika zlasti duha in njegovega posredovanja s seboj. To tukaj omenjam, da bi predstavo o sodobni umetnosti razširili na neke obče momente in tako dopolnili predstavo o sodobni umetnosti, katere vsebina je ideja kot umetniško lepo.