Svet, ki ga duh najde v sebi in ga zatrjuje kot lastno vedenje ali kot svoje znanje, je svet kot abstraktni začetek, ki ga je mogoče razširiti do določenega pojavnega sveta. Je pa to tudi neposrednost kot privid, ki ga lahko duh izpelje kot podobo zavesti, v kateri on nastopa kot tisti, ki se je odpravil v življenje, da najde kaj umnega, ki je velikokrat drugo njega samega. Zakaj tisti najdeni svet je čisti svet vedenja, ki prehaja iz ene abstrakcije v drugo abstrakcijo. Filozof Hegel temu prehajanju pravi, »prehod žive biti v neživo nujnost«.
Kadar prisluhnemo izobraženemu duhu, lahko zaznamo, da povzdiguje neresnično vedenje, s katerim demonstrira subjektivno obnašanje. Pa je ta njegov svet takoj neka enotnost čistega vedenja in tistega, kar bi naj bil njegov predmet. To je pravzaprav nekakšno abstraktno vedenje, ki eksistira kot neka harmonija vedenja in njegove individualnosti. Hočem reči, duh povzdigne čisto vedenje v samostojno podobo, ki pa ne prehaja v nič drugega in je le neka zunanja harmonija njegove dejavnosti. V bistvu je ta svet predstava čistega sebstva in tistega, kar je zunanje združil in je njegov neresnični svet. To je tista dejavnost duha, ko vzajemnim učinkovanjem vedenja in početjem zavesti izpelje podobo nedovršene zavesti, ki vsebuje samostojne določenosti ali momente, ki sestavijo njegov svet vedenja.
Kot je danes prepoznati, sodobna umetnost raziskuje gibanje notranjega sveta, ki ga prikazuje v abstraktnih podobah ali kaki reči, ki je v svoji osnovi bistveno bit za drugo. Hočem reči, tudi reč ima svoje življenje v drugo-biti in doseže svojo določenost na sebi. Pa je jasno, da oni neposredni svet kot čisto vedenje, ni resnični svet. Da bi to bil, mora v svojem začetku obstajati kot Eno ali kot oblika postajanja substance, ki prehaja v drugo-bit ali v svoje proti postajanje, ki so obči momenti substance.
Radijsko ali televizijsko predstavljanje posameznega duha večkrat izžareva ravno to sodobno vzvišenost, ki poveličuje čisto vedenje, ki nastopa v imenu stvari in njenega bistva kot neko prikazujoče se vedenje, skozi katerega da je mogoče ugledati celo resnico stvari. A duh odseva samo to, da ga logična sovisnost in pojem stvari ne zanimata, zakaj on verjame, da je mogoče resničnost stvari pokazati kot prikazujoče se vedenje. V bistvu je ta njegov svet prazna prikazen vedenja, ki vsebuje mnoge momente, s katerimi hvali užitek domišljije, spoznavanje, fantazijo in spominjanje. To je le abstraktni svet, ki mu je nastal kot nekakšna zunanja igra zavesti in tistega občega, s katero izpelje izpolnitev zunaj sebe, in to kot harmonijo zavesti, samozavedanja in prikazujočega se vedenja.
Poveličanje čistega vedenja je pravzaprav početje duha, s katerim duh predstavlja abstrakcijo vedenja, ki je njegova čista stvar. Lahko bi rekli, ta njegova stvar je svet kot prikazen vedenja. To pa ni postajanje substance, ampak prikazujoče se vedenje, s katerim duh realizira le podobe abstraktnega vedenja ali čisti svet zavesti, s katerim pravzaprav izpove, da njegov svet ni dosleden svet, ker je le abstrakcija kot fiksirana in določena vsebina. Se pravi, njegov svet ni resničen, ker ne izvira iz nobene postavljene osnove, v kateri substanca doseže svojo sebi enakost ali nasprotje. Zatorej: dokler bo duh poveličeval samo čisto vedenje, tako dolgo bo njegov svet ravnodušni svet kot končna vsebina ali svet kot prazna prikazen vedenja, skozi katerega duh podarja zavestni uvid kake vsebine po sebi.