Filozof, ki filozofijo dojema kot neko prostranstvo različnih vsebin, ki so jih razvili posamezni filozofi, v resnici filozofije ne dojema kot predmet, ampak kot skupek abstraktnih vsebin, ki se ali pa ne med seboj zunanje povezujejo. Rečeno še tako, filozofija zunaj sistema vede ni predmet, ki sebe misli, ampak abstraktna filozofija. Zato filozof, ki ne dojema filozofije iz njenega postavljenega predmeta, nima vpogleda v to, kaj je bistvo predmeta filozofije. Ko pa filozofija ni dojeta iz konkretne predmetne osnove, je filozofije igra besed in misli. To izpoveduje, da bi naj duh pozornost usmeril v predmet filozofije.
Filozof bi naj bil dejaven tako, da si svoje vedenje odsvoji in ga postavi kot predmet. To je tisto gibanje, ko filozof izhaja iz postavljene osnove. Kar je pravzaprav začetek, v katerem si filozof najprej samega sebe odsvoji. Zakaj tako je njegovo vedenje najprej postajanje, v katerem je predmet določen v občih momentih. Ta določitev je pomembna, če hoče biti dejaven v interesu stvari in pojma. Zakaj to je osnovno gibanje in postajanje substance, ki ga je treba izpeljati, če filozof hoče delovati kot duh, ki spoštuje bit in bistvo substance. Mimogrede, skozi igro besed in misli se bistva predmeta filozofije ne da spoznati.
Čas je, da duh odgovori na vprašanje, kaj je predmet filozofije. Namreč filozofija ni le zbir abstraktnih vsebin, ki ne izhajajo iz nobene osnove, se pravi, ni poljubna struktura abstraktnih smislov, temveč je predmet in njegov način gibanja, ki doseže svojo dejanskost najprej v čistem pojmu, tj. v proti postajanju. Zakaj tisto, kar je pojem filozofije, to mora doseči svojo dejanskost, da bi bil predmet nekaj umnega. To umno je namreč absolutna določenost predmetne substance v njenem nasprotju ali drugo-biti. Na ta način je filozofija na sebi tisto, kar je v sebi kot predmetno bistvo.
Filozof si sicer lahko pridobi abstraktno vedenje o predmetu filozofije, vendar to še ne pomeni, da si je pridobil resničnost o tem, kaj je predmet filozofije. Da bi dojel samo predmetno bistvo filozofije, je potrebno razumeti predmet filozofije iz postajanja ali osnove, tj. iz nastajajočega vedenja. Brez postajanja pojma filozofije se ne da dojeti odnosa substance, zakaj »pojem je tisto svobodno«, ki razodeva predmet filozofije iz temelja ali osnove, s tem pa iz postavljenega absolutnega vedenja. Da pa bi duh predmet filozofije enkrat doživel in ga začutil kot čisti dojem, mora spoznati gibanje nastajajočega vedenja. Edino spoznavanje gibanja substance mu bo odkrilo element vedenja in duha v njegovem gibanju ali njegovi odsvojitvi; »zakaj duh je vedenje samega sebe (tako Hegel) v svoji odsvojitvi.«
Filozofijo je torej treba dojemati kot predmet, ki ga je razvil v sistemu vede filozof G. W. F. Hegel. Danes ni mogoče predmeta filozofije dojemati tako, da prebiraš različna filozofska dela in se greš to neko občudovanje starih filozofskih vsebin. Ta čas je mimo, kajti tu je zdaj že čas, ko je duh stopil v notranjost, in to s ciljem, da začne razodevati samega sebe po notranji plati. In tega dejstva bi se naj filozof zavedal, če hoče filozofijo dojeti iz gibanja in postajanja predmetne substance. To je tisti temelj, v katerem duh spoznava gibanje substance in tako način odsvojitve. Gre za to, da duh predmetno objektivnost spozna iz pojma, ne pa iz predstav in pojavnega sveta. Na ta način duh vzpostavi odnos do sebe in do predmeta. Gibanje predmetne substance je torej tista osnova, ki bi jo naj filozof spoznat, če stremi predmet filozofije dojeti iz njegovega postajanja ali absolutne določenosti.