Mogoče pa bo to moje razumevanje sodobno umetniškega dela doprineslo kaj k temu, da bo kak duh uvidel, da je sodobna umetnost zanimiva tudi po teoretični plati. Namreč, ta moj ilustrativni poskus je namenjen samo temu, da osvetlim, kako se duhovno pojavlja skozi umetniško delo. Umetnice in umetniki namreč upodabljajo ideje po zgledu duha.
Zaradi tega najprej to pojasnilo: kar raziskuje sodobna umetnost, je razvojna stopnja duha, ki ima določeno vsebino glede na to, do kje je duh v svojem razvoju prišel ali kaj je raziskoval pred sedanjo stopnjo. Se pravi, kar raziskuje umetniški duh sedaj, ni nič drugega kot to, kar sledi iz zadnje razvojne stopnje duha. In vedeti to, kaj bi naj iz česa sledilo ni tako preprosto ugotoviti. No, ne glede na to, bistveno je, da se duh zaveda, da je raziskovanje sodobne umetnosti določeno z do sedaj vzpostavljenim pojmom duha. Hočem reči, do sedaj razviti pojem duha je tisti, ki določa, kaj naj sodobna umetnost v tem času raziskuje. Se pravi, glede na razviti pojem duha postane jasno, kaj umetniški duh v tem času raziskuje.
Ta prikaz sodobno umetniškega dela v razdvojeni formi je poskus, ki bi naj pomagal dojeti sodobno umetniško delo v popolni podobi. V spodnjem delu imamo bivajočo podoba (reč) kot telesnost, ki je nerazvita substanca. Posredovana s seboj je dvignjena v abstraktno predstavo ali tri njene momente. S tem gibanjem substanca doseže svojo drugo-bit ali proti postajanje. Pri tem pa naj opozorim, da je na ta način sodobno umetniško delo predočeno po zgledu duha. Kar želi povedati, da umetnice in umetniki na ta način zadovoljijo najvišji interes duha.
Dalje, ker je do nedavnega umetniški duh raziskoval zunanjo lepoto in njeno raziskovanje končal, je nastopil čas, da začne raziskovati notranjo lepoto. Zato sedaj sodobna umetnost raziskuje notranji svet ali svet sebstva, ki se ga prikazuje v abstraktnih podobah ali kot ideje, ki so izražene z drugačno lepoto. Zato je pomembno, da ima ogledovalec sodobnih del pred očmi zlasti to, da ga sodobna umetniška dela vznemirjajo z notranjo lepoto ali z gibajočim svetom sebstva, ki je prikazan skozi gibanje in prehajanje v nasprotno podobo.
Ko si ogledujemo sodobna umetniška dela v gibajoči in razdvojeni podobi, potem zagotovo gre za momente gibanja notranjega sveta. To pa je na primer kakšno telo ali reč, ki kot samostojna neposredna forma zaživi v svoji razdvojeni podobi; in to zaradi tega, da notrina telesa doseže svojo popolno podobo v nasprotju. Pri takšnem upodabljanju notranjega sveta umetnik ustvari razvito notrino telesa kot nekaj enega. Zakaj na ta način izstopi gibanje notrine telesa, ki prehaja v nekaj sebi drugega ali v proti postavljene momente. In tako sodobna umetniška ideja zaživi v prikazovanju gibanja substance in njene odsvojitve. Kar ogledovalcu umetniškega dela sporoča, da ideja ni zgolj nekaj neposrednega, temveč gibanje substance, ki je njeno postajanje ali popolna določenost v občih momentih.
Torej, to prikazovanje dojemanja sodobno umetniškega dela je poizkušalo opozoriti, da ima sodobna umetniška ideja notranje življenje. Gibanje substance namreč pridela neko proti postajanje, kar odkriva, da notranji svet ideje s pomočjo gibanja substance prehaja v svojo proti postavljeno podobo, s katero doseže ideja svojo določenost.
Upam, da sem z zgornjo opredelitvijo približal sodobno umetnost duhu, ki bi se rad zbližal z idejami sodobne umetnosti, ki so abstraktne in zato tudi težje dojemljive.