Človek v svojem spoznavanju še ni prišel tako daleč, da bi lahko rekel, poznam samega sebe, o svoji odsvojitvi vem vse. Zato duh, ki danes govori, da je z izobrazbo spoznal samega sebe, zagotovo nima v mislih spoznavanja v njegovi odsvojitvi. Ta duh ne ve, kaj se to pravi dojeti sebe ko tistega, ki se je sposoben odsvojiti ali biti dejaven na način, da vzpostavi svoje vedenje kot predmet. Zakaj edino duh v svoji odsvojitvi se zaveda samega sebe kot tistega, ki sebe odpravi na način gibanja in postajanja. Brez odsvojitve in postajanja predmetne substance, ni mogoče biti dejaven v interesu gibanja in proti postajanja substance.
Duh torej, ki še ni spoznal odsvojitve, si zagotovo ni na jasnem s pojmi, ki se tičejo odsvojitve in postajanja. K odsvojitvi spadajo pojmi kot so: sebstvo zavesti, samozavedanje, um, duh, nastajajoče vedenje, sebienakost, protipostajanje, gibanje substance, logična sovisnost in drugo samega sebe, pa še mnogo pojmov tukaj najdemo. Veliko je takšnih pojmov, o katerih se danes ne govori ali se ima o njih le kako predstavo. To pa zato, ker človek svoje odsvojitve ne jemlje resno, še posebej pojmov, ki so vezani na odsvojitev. Namreč duh danes ne kaže nobenega zanimanja za to, da sebe spoznava po notranji plati in kot tistega, ki proizvaja in vzpostavlja svoje vedenje v načinu postajanja, ki mu odkrije, da je svoje vedenje postavil kot svoboden duh, ki je dejaven v interesu predmetne substance in njenega čistega pojma. Zakaj to, da je dejaven v načinu in s postajanjem, to mu zatrdi, da je razvil svoje vedenje skozi gibanje notrine in logično sovisnost. Namreč le na ta način lahko duh svoje vedenje postavi kot predmet, ki je postavljeno razmerje predmetne substance do sebe.
Filozofova pomanjkljivost je, da se brani spoznati, da je predmet filozofije nujnost, ki ga je treba določiti in preučiti. Zakaj tisto programiranje filozofije in sprejemanje filozofije kot nekaj, kar ni noben določen predmet, je pravzaprav lahkomiselno pristopanje k filozofiji. Takšno lahkotno dojemanje filozofije ne spoznava predmeta filozofije, zakaj duh beži pred realnostjo predmeta in njegovo dejanskostjo. Natančno vzeto, s tistim poenostavljanjem filozofije na zunanje abstraktne forme, ni mogoče spoznati predmeta filozofije.
Še posebej je pomembno, da duh spozna, kako se pojavlja sebi kot zavest, samozavedanje, um in duh, in ne nazadnje kot absolutno vedenje. Ni dovolj, da spoznava sebe zunanje ali površno. Zakaj tisto zunanje spoznavanje ni notranje spoznavanje, pa je zato površno, saj duh ne izpelje postajanja substance in prav tako ne svoje odsvojitve. To pa seveda ni tista dejavnost, s katero izpelje svoj razvejan čisti dojem v momentih, ki povedo, da je predmetna substanca dosegla drugo-bit, tj. njeno določenost v neskončnosti, na katero je vezana ona neposredna končnost, ki sebe določi v neskončnosti ali svojem čistem proti postajanju.
Za duha je posebej vabljivo zlasti to, da spozna svojo odsvojitev skozi gibanje zavesti in samozavedanje. To je namreč osnova spoznavanja, v kateri duh odkriva, kaj se dogaja, ko si samega sebe ne odsvoji in se sebi pojavlja zgolj kot kontinuiteta vedenja, s katero ne doseže postajanja predmeta, ampak samo pojavni svet, ki je nekakšno pojavno zlo, ki ne stopi s seboj v razmerje. To je zlo, ki izključi drugo-bit, tj. čisti dojem, ki je samo bistvo odsvojitve. Zakaj duh bi naj sebe odpravil v načinu postajanja, kar hoče reči, da mora biti dejaven s principom. Edino princip zagotavlja, da bo svoje vedenje postavil kot predmet.
Srečno novo leto 2021!