Večkrat je kak duh dejaven tako, da samega sebe ne vzpostavi. In to odseva tedaj, ko hvaliči svoje zmožnosti in se predstavlja kot razmišljajoči človek, ki ima v mislih le svojo stvar. Ko pa mu gre za njegovo stvar, ki pa ni resnična stvar, je jasno, da predstavlja lastno početje zavesti, ki je dojem njega samega, ne pa stvari kot predmeta. To je tista neka igra čistega jaza in zavesti, ko smotra ne spravi do dejanskosti. Se pravi, kadar duh ni dejaven na predmetu kot stvari, potem si tudi sebe ne odsvoji in se nadaljuje skozi predstavljanje njegove stvari, po kateri uživa samega sebe in ima za smoter udejanjiti abstraktno dejanskost svoje stvari.
Kaka nadarjena glava se običajno sporazumeva na nivoju svojega prepričanja, ne pa čez stvar. Tako kaže, da je njen interes predstaviti osebno mnenje in sebe kot duha odpraviti zgolj kot tistega, ki ni dejaven na stvari. Zato tisto, kar obdeluje ni nobena resnična stvar, ampak lastna stvar, ki velja za stvar kot tako. Hočem reči, temu duhu gre samo za to, da zavest in svoje početje izdaja za nekaj, kar je le njegova stvar. Na ta način uživa le sebe in tako tudi odkriva drugim, da ga resnična stvar ne zanima. Ko pa duh izpeljuje le svoje prepričanje, čisto početje in gnanje zavesti, potem mu menda ne gre za stvar kot predmet.
Dejavnega duha ne gre oceniti samo po tem, kako odpravi naravno sebstvo ali tisto negativno njega samega, ampak kako samega sebe vzpostavi. Duh bi naj bil dejaven s smotrom in na način čistega dojema, kajti le tako je po dojemu izoblikovan njegov svet. Na ta način je dejaven v interesu stvari in njene enotnosti, ki je umni predmet. Zakaj tisto, kar je zgolj neko opisovanje predmeta, to pelje v prazno prikazen vedenja. To obvešča, da bi se naj duh zbral na stvari in se do nje obnašal dojemajoče. Ta zbranost na stvari je tista, ki uresniči najprej obče momente stvari in na ta način tudi aktivnega duha, ki vključuje to nujnost, da si sebe na sebi ustvari.
Zgornjim sem poskušal izraziti, da ni vseeno, kako duh vzpostavlja odnos do sebe in stvari. Še posebej takrat, ko gre za tehten pogovor. Pogovor je tisti, ki duha udejanja kot tistega, ki je sposoben posredovanja in sporazumevanja. Zato je prav, da je zbran in dejaven na stvari kot resnični duh. Le tako postane pogovor zanimiv, saj je stvar tista, ki vabi sogovornika k razmišljanju. Stvar namreč drži sogovornika v aktivnem pogovoru in tako v odnosu. Hočem reči, kadar ena stran govori, druga stran posluša in tako sogovorniku dovoli, da svobodno razmišlja o stvari. Se pravi, kar naredi pogovor zanimiv in vsebinsko stopnjevan, je gibanje stvari. In ne le to, na ta način sogovornika vsak na svoji strani zbrano sodelujeta v pogovoru, saj je njihova aktivnost usmerjena samo v eno stvar, tj. v razvijajoče se momente stvari.
Naj opozorim še na naslednje, kadar pogovor ne steče čez stvar, duh ni dejaven svobodno. Zakaj, ko ni govora o substanci duha, pogovor zdrsne na osebno raven. To pa je tisto območje, na katerem sogovornika izmenjujeta zgolj mnenja. Še več, tu običajno pogovor omahne na raven govorice, ko en drugemu poklanjata osebno razpoloženje in subjektivno nastrojenost. In potem seveda ni čudno, če v pogovoru nista pridelala nič plodnega, ampak samo tisto, kar je kaka abstraktna podoba prežeta od osebnosti, ki pa ni podoba stvari.
Dober pogovor izpelje duh, ko je dejaven svobodno. In ne samo to, pogovor, ki poteka v interesu stvari, zahteva od duha, da je zbran na stvari, saj se le tako znebi samovoljnih stališč. Ona so tista, ki jih danes ne zaznava nesvobodni duh, ki že eno leto beseduje o sovražnem govoru, verjetno zato, ker je ujetnik vedočega jaza, ki ceni subjektivno držo.