Nesvobodni politik in nesvobodni novinar vsepovsod izžarevata subjektivizem. Pa naj gre za izraženo samovoljo ali kako realnost, subjektivizem čistega jaza izdihava posebno voljo. Ta stremi izraziti, da objektivni svet ne obstaja. Zakaj čisti jaz uveljavlja igro zdravega razuma in tisto, kar je obče sebstvo. Na ta način odseva, da realnost in njej pripadajočo dejanskost izključuje. In tako ni posebno, da se danes poveličuje in hvali subjektivizem in čisto vednost kot tako, s katero se ne da ničesar dejanskega pridobiti. Tisto abstraktno je gotovost čistega jaza, enostavna določenost, ki je veljavna samostojnost zavesti in zato blažena in spoštovana kot poštena zavest.
Subjektivizem podarja samo abstraktno obče, ki je kot tako le misel samostojnosti. Zakaj obče je tisto, ki ga je mogoče tudi širiti, saj je le prazna možnost kot posredovana neposrednost. To je od individualnosti prežeta realnost, katere nasprotje je čisto zaobjeto v abstrakcije in predstavljeno kot nadaljevanje razpadlega sveta. Torej početje zavesti, ki postavlja na ogled nadarjenost za abstraktne smotre in pojavni svet, ki se ga zagotavlja s predstavami naključnega vedenja. Zakaj z abstraktno izpolnitvijo je izražen talent posameznika in tako tudi oni subjektivizem, ki danes vsepovsod izžareva nadarjenost lažnega modrijana ali njegovo osebno neodvisnost.
Posamezniku pripada vsebina, s katero izrazi lastno moč. Zavest si daje tako, da odigra kakšno komično subjektivnost, ki jo uveljavi kot posebno voljo. To je čutna ali klečeplazna samovolja, s katero si daje gotovost samega sebe skozi negativno obče sebstvo. Posameznik izstopi iz gibanja substance, da uveljavi svoje ravnanje. To je torej izražena osebnost, ki blodi od ena naključnosti do druge in ne doseže nobenega obstoja. Kajti tisto naključno bivanje ni obstoj, ampak samo izražena lahkomiselnost osebe. To je tisto abstraktno obče razpršeno kot brez silno sebstvo. Rečeno še tako, to je čista abstrakcija čutne zavesti, kajti ni drugo ali sebi enakost, ampak abstraktno obče kot čisto moje.
Subjektivizem zagotavlja, da predmet ni nič drugega kot abstrakcija realnosti. Zakaj izreka neposredno gotovost, kateri postavi nasproti druge gotovosti. To je drugo kot jaz, s katerim je izrečeno, da je drugo kot jaz njegov predmet. Vsebina je namreč od individualnosti prežeta realnost ali tisto, kar najde v sebi in je prikazen kot njegova izpolnitev. Na ta način izrazi moč čistega jaza, ki ve sebe kot odtujeno obče ali kot tisto, kar je prva pozitivnost. To je idealizem, ki izreka, jaz sem jaz, kar je abstraktni način napredovanja, v katerem je jaz absolutni predmet.
Osebno gledanje je prepoznano tedaj, ko posameznik uveljavlja početje zavesti, s katerim premaga neodvisnost in stališča čistega jaza. To je čisti jaz ujet v pojavnost, ki se zaveda sebe kot tistega, ki ne premaga samega sebe, ker je dejaven samo po možnosti ali kakem potencialnem smotru, s katerim brani svoj lasten subjektivizem. To je torej aktiven čisti jaz, katerega pridelek je prazna abstrakcija lastne moči. Zakaj čisti jaz odloča iz sebe, ker ga vsebina predmeta ne zanima, ampak samo to, da uveljavi osebno nastrojenost. Subjektivizem ima samo čisto misel za svojo dejanskost, pa zaradi tega ne doseže objektivne izpolnitve v dejanskem življenju. Potemtakem subjektivizem ni nič drugega kot udejanjen princip subjektivne volje in samovolje. Osebna nastrojenost izpelje samo dejanja čistega jaza, ne pa vsebinske izpolnitve. Tako da tisto, kar udejanja osebno ravnanje, to je prepričanje, kajti produkt je zgolj abstraktna negacija ali izraženi subjektivizem. In tako ni posebno, da subjektivizem sebe pojasnjuje na ta način, da aktivira čisti jaz, ki izpelje kako priloženo razlago ali umišljanje, s katerimi sporoča, da je sebstvo stopilo v bivanje kot sebstvo.
In tako je izraženo osebno mnenje kot nemoč čistega jaza, ki predmetne substance ne vzpostavi v njeni osnovi ali proti postajanju. Drugače rečeno, svoje odsvojitve duh ne izpelje, ker se ni izobrazil s ciljem, da jo v temelju dojame. Potemtakem odigra izpolnitev kot čisti jaz, ki ohranja enostransko držo s smotrom, da se dvigne na stališče subjektivne vednosti, ki je v celoti abstraktna.